Kraj trpljenja in molitve

Lado Piščanec, Ludvik Sluga, Amalija Purgar
kaplana in gospodinjska pomočnica

V lepem naravnem okolju na Lajšah nad Cerknim je urejeno
spominsko obeležje za vse žrtve druge svetovne vojne
in povojnih pobojev na področju Primorske. Med cerkljanskimi
žrtvami izstopajo kot pričevalci za vero zlasti duhovnika
Ladislav Piščanec in Ludvik Sluga ter gospodinja
Amalija Purgar.

Primorsko ljudstvo so skozi stoletja pestile hude preizkušnje
in trpljenje. Prva svetovna vojna je marsikaterega
pregnala z doma, mnoge vasi so se spremenile v ruševine.
Nekaj desetletij so morali ljudje živeti pod tujo, fašistično
oblastjo. V začetku druge svetovne vojne so se mnogi
navdušili nad odporniškim gibanjem in se vključevali v partizanske
vrste v upanju, da bodo deželo osvobodili tujega
nasilja. Toda komunistična revolucija je to izkoristila za svoj
pohod na oblast. Tako je povzročila veliko nedolžnih žrtev.
Boljševistična revolucija in njena protiverska naravnanost
je ogrožala vernost slovenskih kristjanov in je bila velika
nevarnost za Cerkev. Duhovniki so postajali vedno bolj
previdni in odklonilni do nje. Tako je bilo tudi na Cerkljanskem.

Župnijo Cerkno je pred in med drugo svetovno vojno
vodil ostareli in bolehni župnik in dekan Ivan Kunšič. Pomagala
sta mu dva odlična kaplana – Lado Piščanec in Ludvik
Sluga. Bila sta zelo priljubljena pri ljudeh, še posebej
med mladino, zato sta bila komunistom vedno bolj v napoto.
Po padcu fašizma septembra 1943 so cerkljansko območje
nadzorovali partizani. Tam so imeli svoje baze, tudi
bolnišnico Franjo. V kraju je delovala najprej podoficirska
šola, ob koncu leta 1943 pa so začeli s šolo za vzgojo partijskega
kadra. V Cerkno so občasno prihajali Nemci in nasilno
nastopali, pa tudi partizani so bili v svojih nastopih
večkrat nasilni, zlasti do vernih domačinov. Vplivna in priljubljena
cerkljanska kaplana so začeli nadzorovati in podtalno
delovati proti njima. Že novembra 1943 so ju z nekaterimi
ljudmi odpeljali na Jagršče ter ju tam ves teden zasliševali
in mučili. Po tem dogodku je bil kaplan Lado ves potrt,
saj je slutil, da se pripravlja nekaj strašnega. Na božič
so imeli partizani v Cerknem miting, na katerem so oba
kaplana blatili, nekateri pa so predlagali njuno likvidacijo.

Napočil je tragični 27. januar 1944. Tisti dan so Nemci prišli
neopazno v Cerkno in na begu postrelili 44 tečajnikov
partijske šole, ker le-ta ni bila dobro zavarovana. Med mrtve
in ranjene sta pohitela oba kaplana, ranjence reševala
ter jima delila sv. maziljenje. Večino padlih so pokopali v
skupni grob, pokopal jih je kaplan Piščanec. Partizanski
poveljniki, ki šole niso dobro zavarovali, so morali najti krivca,
da bi zaščitili sebe in prikrili svojo napako. Krivce so
poiskali predvsem med vernimi in nedolžnimi domačini.
Napravili so spisek petnajstih oseb, na prvem mestu sta bila
oba kaplana. Krivično so jih obtožili, da so oni krivi za
smrt tečajnikov. 2. februarja zvečer so obtožene odpeljali
na Lajše. Naslednji dan so jih obsodili na smrt, jih postrelili
in zmetali v kraško brezno. Iz brezna se je rešil le Jože
Bavcon, ki je pozneje pričeval o tem dogodku. V Cerknem
so partizani izobesili spisek ter likvidirane označili kot izdajalce
in zločince. Večina domačinov je vedelo, da je to
čista laž. Pozneje se je izkazalo, da je partijsko šolo izdal
partizanski major, ki je bil agent gestapa. To je priznal in
objavil Andrej Kranjec, bivši oficir VOS-a.

Ladislav Piščanec je bil vzoren in goreč duhovnik,
pesniško nadarjen in odličen pevec. Rodil se je 16. junija
1914 v Barkovljah pri Trstu in bil posvečen 11. junija 1938.
Leta 1930 je ob vstopu v Marijino družbo v svoj dnevnik
zapisal: »Postal sem Marijin vitez. Njen vitez hočem ostati
do groba.« To je tudi ostal. Po novi maši je bil najprej kaplan
pri sv. Ignaciju v Gorici, nato upravitelj župnije Šentvid
v Podnanosu, leta 1943 pa je postal kaplan v Cerknem,
kjer je uporabil vse svoje talente pri pastoralnem delu.

Ludvik Sluga se je odlikoval po ponižnosti in pobožnosti.
Rodil se je 24. avgusta 1917 na Visokem pri Kranju, v duhovnika
pa je bil posvečen 30. maja 1942. Kot dijak je bil član
fantovske Marijine družbe in velik častilec Matere božje. Po
novi maši je bil nastavljen za kaplana v Cerknem, kjer se je
ljudem priljubil zlasti s svojo skromnostjo in pobožnostjo.

Amalija Purgar se je rodila 7. julija 1914 v vasi Zakriž,
v župniji Cerkno. Že kot mlado dekle je čutila, da jo Bog
kliče v redovniški poklic. Kaplan Lado Piščanec ji je že vse
uredil za vstop k sestram usmiljenkam v Ljubljani, a zaradi
vojnih razmer ni mogla takoj tja. Kaplanova sestra Marta
je bila po poklicu učiteljica, toda ni hotela poučevati v italijanščini,
zato se je začasno preselila v kaplanijo, kjer je
poleg brata Ladislava živel še njen oče. Ker je bila Marta
bolna je Amalija skrbela za vse tri. Ko so zvečer 2. februarja
1944 partizani prišli po kaplana, so hoteli odpeljati še
njegovo sestro Marto. Amalija je odločno nastopila in dejala,
da Marta ne bo šla nikamor, ker je bolna. Dobila je odgovor:
»Če ne bo šla ona, greš pa ti z nami.« Amalija se je
brez pomišljanja oblekla in šla namesto Marte z njimi – v
smrt. Svoje življenje je darovala za bližnjega. Pozneje je šla
Piščančeva Marta namesto Amalije v samostan, da je v božji
službi nadomestila prijateljico, ki je šla namesto nje v smrt.

Oba kaplana, Ladislav Piščanec in Ludvik Sluga, sta bila
velika Marijina častilca, ki sta zlasti otrokom vcepljala ljubezen
do nebeške Matere Marije. Tudi Amalija, ki se je v
župniji posvečala dobrodelnosti, je bila zgledna članica
Marijine družbe. Kaplan Lado je v eni svojih pesmi zapel:

»S srebrno kanglico v rokah
nocoj prišel bo angel zlat
mojo srčno kri iskat.

In odstrl mi bo levo stran,
s križem jo zaznamoval
in z bodalcem jo razklal.
O, v me prišla bo nova kri,
pojila bo bodoče dni.«

Kri slovenskih mučencev poji tudi naše dni.