Žrtev krivega pričevanja

Alojz Vrhnjak
duhovnik

Alojz Vrhnjak, župnik v Ribnici na Pohorju, je bil žrtev
nasilja komunističnih oblasti, ki ga je partija izvajala še
mnogo let po vojni.

Rodil se je 21. maja 1893 v kmečki družini v Pamečah pri
Slovenj Gradcu. Po gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje
in bil posvečen 11. julija 1920 v Mariboru. Kot kaplan
je deloval v Ljubnem ob Savinji, v Braslovčah in na Dobrni.
Leta 1927 je postal župnik pri Sv. Petru na Kronski gori
in ostal tam do leta 1932. Tega leta je prišel za župnika v
Ribnico na Pohorju.

Alojz Vrhnjak je bil veselega značaja, skromen in izredno
dober, posebno do revnih otrok. Razdal je vse, kar je
imel. Kadar je opazil, da kak otrok ni hodil k maši, ga je
vprašal, zakaj ga ni. Če je otrok dejal, da nima obleke ali
obutve, ga je poslal h krojaču ali čevljarju pomerit novo
obleko ali čevlje, stroške pa je poravnal župnik sam. Tako
je vsako leto oblekel in obul kar lepo število otrok – vse
na svoj račun. Zaradi milega značaja in dobrote je bil zelo
priljubljen. Bil je tudi velik častilec Matere božje. Prizadeval
si je, da bi na Janževskem vrhu postavili cerkvico njej v
čast, da bi se ljudje, ki so bili od župnijske cerkve oddaljeni,
lahko tam zbirali k bogoslužju. To mu, žal, ni uspelo, cerkvico
na čast Mariji vnebovzeti so postavili šele leta 1978.

Ob vdoru Nemcev je bil tudi Vrhnjak zaprt in izgnan na
Hrvaško, kjer je deloval kot duhovni pomočnik. Leta 1945
se je vrnil v Ribnico na Pohorju. Vendar so povojne razmere
tako zmedle in zavedle nekatere ljudi, da so se začeli sovražno
obnašati do duhovnikov. To je občutil tudi Vrhnjak.

Komunistični oblasti je bil zelo napoti mariborski škof
dr. Maksimilijan Držečnik doma iz Ribnice na Pohorju.
Poleg nenehnih groženj in zasliševanj, ki jih je bil škof deležen,
so hoteli zoper njega sprožiti tudi sodni proces in
ga obtožiti spolnih deliktov. V to umazano igro so hoteli
zaplesti tudi župnika Vrhnjaka, škofovega prijatelja. Ker ni
privolil v sodelovanje, so ga 28. februarja1949 zaprli v mariborske
zapore. V zaporu so Vrhnjaka telesno in duševno
zelo izmučili. Vrhnjak, ki je bil šibke telesne konstitucije,
je težko prenašal zasliševanja, zapor v samici, prisilno delo
v gramoznici. Še posebno ga je psihično izmučilo sramotenje,
ki ga je bil deležen v zaporu. Psihično so ga tako izmučili,
da je pod pritiskom priznal podtaknjene spolne delikte.
Priznal je celo, da je kradel kure po fari! Nikakor pa ga
niso mogli tako zlomiti, da bi priznal nemoralno razmerje
s škofom Držečnikom. Na koncu so proti župniku Vrhnjaku
pripravili montiran proces, v katerem so ga obtožili homoseksualnih
dejanj in protidržavnega delovanja. Obsodili so
ga na osem let zapora s prisilnim delom, zaplembo premoženja
ter prepoved opravljanja duhovniškega poklica za
stalno. Za priči so uporabili dva fanta, ki ju je Vrhnjak materialno
in finančno podpiral, da sta lahko prišla do poklica.
Eden od teh, ki je bil pozneje živinozdravnik v Zagrebu, je
razkril, kako so oblastniki dobili od njega priznanje. Ko je
bil pred nekim izpitom, so mu komunisti prinesli prazen
papir, na katerem je bilo zapisano le njegovo ime, ter od
njega zahtevali, da list podpiše. Res ga je podpisal. Na ta
list so nato oblastniki napisali lažnivo obtožnico in jo potem
na sodni obravnavi prebrali kot njegovo pričevanje
proti župniku Vrhnjaku. Ta spodrsljaj je omenjeni živinozdravnik
obžaloval vse življenje.

Župnik Vrhnjak je vse trpljenje prenašal vdano in pogumno.
V zaporu je veliko molil. Ker pa je bil telesno šibak,
ga je psihično mučenje in fizično delo, ki ga je moral opravljati,
hitro strlo. Vidno je hiral in zdravje se mu je močno
poslabšalo. Umrl je v mariborskem zaporu, 5. marca 1950.
Vodstvo zaporov ga je skrivaj zagreblo, domačini iz Ribnice
pa so dosegli, da so ga dostojneje pokopali na mariborskem
pokopališču, nekoliko kasneje pa so ga smeli prekopati
in pokopati v Ribnici na Pohorju. Tja so ga pripeljali
nenapovedano, ker je bil javni pokop prepovedan. Vendar
se je novica hitro razvedela med ljudmi, tako da so ga prihajali
trumoma kropit in so ob njem molili dolgo v noč.
Naslednji dan ga je pokopal dekan Zdravko Kordež.

Alojz Vrhnjak je umrl kot žrtev komunističnega nasilja
in partijske gonje proti škofu Držečniku in duhovnikom.
Priče so prepričane, da je bilo njegovo življenje svetniško
in da je umrl mučeniške smrti. Štefan Žemlič, župnik v
Vuhredu, je izjavil: »Kot njegov spovednik lahko pričam, da
so vse obtožbe neutemeljene. Bile so zlonamerne in izmišljene.
Bil je vzoren in plemenit duhovniški lik.«

Koliko zla lahko naredi obrekovanje! Tega bi se morali
zavedati tudi mi, da ne bi kogar koli z opravljanjem in
obrekovanjem oblatili in ga duševno in duhovno ubili. Marija,
Mati dobrega sveta, izprosi nam milost, da bomo vedno govorili
po resnici, si prizadevali za dobro ime svojih bližnjih
ter tako rasli v svetosti!