Veruj z veseljem, pripoveduj z življenjem

Janez Pavčič
dijak – organist

Bilo je na topel majski večer, v soboto, 16. maja leta 1942.

Osemnajstletni dijak učiteljišča iz Bizovika pri Ljubljani,
Janez Pavčič, je na koru podružnične cerkve pripravljal
pesmi za nedeljsko mašo. Občasno je bil organist v tej cerkvi.
Ko je pesmi pripravil, je na harmoniju vadil še Requiem,
péto mašo za rajne. Ali je slutil, da igra to skladbo
za lastni pogreb?

Rodil se je 8. avgusta 1923 mami Frančiški in očetu Jožefu,
mežnarju v Bizoviku, zato se je pri njih po domače
reklo Pri Mežnarjevih. Še isti dan so novorojenčka krstili
v župnijski cerkvi pri sv. Petru v Ljubljani. Mama je malega
Ivana, tako so ga klicali, posebej izročila v varstvo Mariji
Pomočnici na Rakovniku. Tja je Janez kot otrok redno romal
s svojimi starši, pozneje pa tudi sam. Kot mežnarjev sin
se je veliko mudil v cerkvi, kjer je pomagal očetu pri čiščenju
in krašenju. Rad je hodil k maši, zelo zgodaj se je
naučil moliti in še preden je začel hoditi v šolo, je s starejšimi
velikokrat molil rožni venec. Ni bil sicer posebno nadarjen,
a je to nadoknadil s pridnostjo pri učenju. Rad je
tudi hodil k verouku in je že v drugem razredu prejel prvo
sv. obhajilo in celo birmo.

Enajstleten je začel obiskovati deško meščansko šolo na
Prulah v Ljubljani, kamor je vsak dan odhajal peš. V tistem
času – leta 1935 – je bil v Ljubljani evharistični kongres, pri
katerem je Janez navdušeno sodeloval. Bil je zvedav in
živahen fant in je že petnajstleten opravil izpit iz jadralnega
letalstva, sodeloval je v prosvetnem društvu ter v fantovskem
odseku orlovskega telovadnega društva. Po končani
osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče. Takoj je vstopil
v Marijino kongregacijo in kmalu nato v Katoliško akcijo,
kjer je aktivno deloval. Ker je znal prepričljivo nastopati,
pisati dobre sestavke v razna glasila in je igral na več inštrumentov,
je postal voditelj fantovskih mladcev in odbornik
v prosvetnem društvu. Skratka, bil je aktiven, navdušen,
vzoren krščanski fant. Njegovo geslo je bilo: »Veruj z veseljem
in pripoveduj to s svojim življenjem!«

Spomladi leta 1941 se je že veliko govorilo o vojni in o nevarnosti
komunizma. Janez je imel glede tega zelo jasne pojme.
Zapisal je: »Cerkev ne sovraži komunistov, ampak obsoja
le komunizem, ki prinaša nesrečo.« Ker je imel Janez
velik vpliv na vrstnike, je kmalu postal komunistom trn v
peti. Hoteli so se ga znebiti. Da bi kaj zaslužil, je pomagal
zidarjem, ki so zidali univerzitetno knjižnico. Njegovi nasprotniki
so namerno povzročili nesrečo, katere žrtev naj
bi postal Janez, a jim je namen spodletel. Janeza je to spodbudilo,
da je še pogosteje zahajal v cerkev, k spovedi in k
obhajilu, ter še bolj zavzeto molil. K temu je spodbujal
tudi druge. Organiziral je mlade fante, da so ob nedeljah
skupaj prihajali k obhajilu. To je še bolj razdražilo nasprotnike,
ki so vedno bolj očitno iskali način, kako bi se ga
znebili.

Leta 1942 si je Janez še posebno prizadeval za to, da bi
bila šmarnična pobožnost v bizoviški cerkvi čim lepša. Organiziral
je skupino fantov, da so ob nedeljah skupaj z župnikom
peli litanije Matere božje. Nasprotniki pa so mu
začeli kar javno groziti; med ljudmi so širili laži, da skriva
orožje. Na vse to je Janez odgovarjal, da je Jezus v tabernaklju
tisto orožje, ki bo na koncu zmagalo. V roke mu je
prišel listek, na katerem je pisalo, da je obsojen na smrt.
Ob tem je le sočutno dejal: »Smili se mi tisti, ki bo tako nesrečen,
da me bo moral ubiti.« 17. maja popoldan so partizani
njega in še nekaj drugih prijeli in odpeljali v gozd, kjer
so jih zasliševali in neusmiljeno pretepali. Priče teh dogodkov
so pozneje povedale, da kaj takega še niso videle. Pretepali
in zbadali so jih z različnimi predmeti, ker so hoteliiz njih izsiliti
priznanje, da imajo doma skrito orožje. Nato so jim ukazali, da
si morajo sami skopati grob, vendar tega zaradi izmučenosti niso
več zmogli. Brez dokazov so jih v ponedeljek, 18. maja 1942,
obsodili na smrt z utemeljitvijo, da so skrivali orožje, in to celo
v tabernaklju! Pokončali so jih kar z lopato in krampom. Janeza
je ubil sošolec iz osnovne šole. Še napol žive so zasuli z zemljo.

V znak žalovanja za organistom Janezom se tisto usodno
leto 1942 pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil
harmonij. Domači dolgo niso vedeli, kaj se je v resnici zgodilo
z Janezom in kje je njegov grob. Šele mnogo pozneje
so našli kraj zločina. 20. marca 1943 so Janeza in ostale pobite
izkopali ter nekaj dni za tem pokopali na domačem
pokopališču. Pri pogrebu je šempetrski župnik Janeza
Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša, s katerim
sta bila položena v skupni grob, označil za »mlada mučenika,
ki sta padla kot žrtvi vere v Boga«. Dejal je: »Prosita za
naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno
vstajenje!«

Janez Pavčič, bizoviški organist, vzoren krščanski fant,
ki je tukaj na zemlji tako rad igral in prepeval Bogu v slavo
in na čast nebeški Materi Mariji, gotovo poje svoj slavospev
zdaj v nebesih. Naj po Marijini priprošnji pri Bogu izprosi
našemu narodu veliko takih klenih, krepostnih mladih ljudi,
ki bodo seme novega preporoda našega naroda.