Pri Mariji v Puščavi

Ignacij Nadrah
duhovnik

Ignacij Nadrah, župnik pri Devici Mariji v Puščavi na
Pohorju, se je rodil 21. julija 1896 v kmečki družini na Mrzlem
Polju pri Stični. Nadarjenemu fantu so starši ob pomoči
strica duhovnika Ignacija Nadraha, poznejšega stolnega
prošta v Ljubljani, omogočili šolanje v Škofovih zavodih
v Šentvidu. Po maturi je Ignacij začel študirati bogoslovje
in to kar v Stični, kjer so bili tedaj nastanjeni goriški
bogoslovci s profesorji in goriškim nadškofom dr. Frančiškom
Sedejem. Tja so se umaknili zaradi soške fronte. V
Stični je Ignacij študiral kot goriški bogoslovec. Po končani
prvi svetovni vojni je nadaljeval šolanje na ljubljanski
teološki fakulteti in bil 18. junija 1920 posvečen za duhovnika.
Po mašniškem posvečenju je odšel na službovanje v
goriško nadškofijo. Zaradi pritiska Italijanov se je oktobra
1932 umaknil v Jugoslavijo. Ker je bilo tedaj v ljubljanski
škofiji dovolj duhovnikov, v mariborski pa jih je primanjkovalo,
je Ignacij zaprosil za sprejem v mariborsko škofijo.
Službo kaplana je opravljal pri Sv. Trojici v Halozah, v Hočah
in na Muti. Prvega julija 1928 je prevzel romarsko župnijo
Sv. Marije v Puščavi.

Ignacij je bil skrben gospodar. Temeljito je prenovil
župnijsko cerkev, podružno cerkvico sv. Ane in župnišče
ter skrbel za umno vodenje gospodarstva. Pri tem pa ni
zanemaril skrbi za duhovni napredek župnije. Zvesto je
skrbel za shode romarjev, ki so prihajali k Devici Mariji v
Puščavo, pospeševal je Marijino češčenje, poskrbel za Marijino
kongregacijo. Priče se spominjajo, da je rad obiskoval
bolnike, da je bil pobožen in versko zavzet.

Nemci so ga izgnali na Hrvaško. Od tam se mu je uspelo
zateči v samostan Stična, kjer je bival z drugimi begunci
duhovniki. Iz Stične je večkrat hodil domov na Mrzlo Polje
pomagat pri delu na kmetiji, ker sta bila starša že ostarela.
Maja 1945. leta je s še nekaterimi redovniki in drugimi ljudmi
pred komunisti zbežal na Koroško. Po koncu vojne pa
se je vrnil na svojo župnijo v Puščavo. Ob vrnitvi je našel
zelo poškodovano cerkev, župnišče in podružnico sv. Ane.
Župnik Ignacij se je takoj lotil popravil, zelo pa se je zavzel
tudi za duhovno prenovo župnije, saj je vojna vihra povzročila
med ljudmi mnogo duhovne škode. Ljudi je večkrat opozarjal
na nevarnost komunizma. Vse to ni šlo v račun komunistični
oblasti, ki se ga je hotela znebiti.

Župniku Ignaciju so že večkrat na različne načine stregli
po življenju, a se je vedno izmaknil. Januarja 1947 je bil
sam doma; njegova gospodinja je takrat za nekaj dni odšla
na dopust. Za to je moral vedeti tudi župnikov morilec.
Izkoristil je priložnost in uresničil svoj morilski načrt. Devetega
januarja 1947 je ministrant zjutraj našel cerkev zaprto.
Šel je v župnišče po ključ in našel župnika ležečega v
krvi na stopnišču. Bil je še živ. Nekdo ga je z železno palico
večkrat udaril po glavi. Sosedje so župnika spravili v
posteljo, poklicali sosednjega župnika Oblaka, ki mu je
podelil maziljenje ter zdravnika, ki je odredil prevoz v bolnišnico.
Vendar niso mogli dobiti voznika, da bi Nadraha
prepeljal v mariborsko bolnišnico. Šele popoldan so ranjenega
župnika Ignacija naložili na tovornjak, ki je pripeljal
mimo. V bolnišnici so ugotovili, da ima dvakrat prebito
lobanjo in da zanj ni več pomoči. 12. januarja 1947 je Ignacij
Nadrah v mariborski bolnišnici umrl za posledicami
napada.

Ljudje so že tedaj sumili, kdo je morilec, a si niso upali
o tem govoriti. Štirinajst dni pred umorom se je pri župniku
Ignaciju oglasil delavec OZNE, doma iz okolice Stične.
Stiški opat dr. Anton Nadrah, Ignacijev nečak, domneva,
da mu je tedaj postavil nekatere pogoje, ki jih Ignacij ni
mogel sprejeti, zato je spodbudil njegovo likvidacijo. Umor
je izvedel domačin, ki je bil najprej v nemški vojski, pozneje
je prestopil k partizanom in postal celo oficir jugoslovanske
vojske. S tem umorom naj bi partijskemu vodstvu
»dokazal«, da je res njihov. V nekem razgovoru pozneje se
je morilec zagovoril, da je to dejanje res storil on.

Ignacij Nadrah je bil eden od mnogih zavzetih duhovnikov,
ki so izgorevali v službi Bogu in ljudem in so videli
v komunizmu veliko nevarnost za versko in moralno življenje
ljudi. Na to nevarnost so ljudi tudi opozarjali. Komunistična
oblast je zato videla v njem »sovražnika ljudstva«,
ki ga je treba odstraniti. V ta namen so uporabili fanatične
privržence, da so te ljudi likvidirali. Tudi Ignacij Nadrah
je postal žrtev komunistične zarote.

Verniki župnije Device Marije v Puščavi se še danes spominjajo
svojega nekdanjega župnika in mučenca Ignacija
Nadraha ter se mu radi priporočajo. Priporočimo se tudi
mi našim mučencem ter prosimo Devico Marijo, naj tudi
nam izprosi moč, da bomo iz ljubezni do Boga pogumno
prenašali vse težave ter bomo tako vredni priti k njemu,
ki edini daje smisel našemu življenju.