Krvavi cvet čiste mladosti

Jaroslav Kikelj
študent

»Mati zlata, odpri mi nebeška vrata,
da te v raju počastim z lepim petjem angelskim!«

Tako je mnogokrat prepeval mladi Jaroslav Kikelj, zgled
junaške kreposti mladega kristjana, ko je – skupaj s prijatelji
fantovskega odseka – na Studencih v Mariboru vodil
petje pri majniški pobožnosti.

Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah pri
Trstu, kjer je služboval njegov oče železničar. Že leto po
Jaroslavovem rojstvu, se je družina preselila v Bistrico v
Rožu na Koroškem, nato pa na Jesenice. Tam so ostali do
očetove smrti. Po njej se je mati leta 1929 z družino preselila
na Studence v Maribor.

Jaro, kakor so ga klicali, je bil živahen in radoživ fant. Že
v zgodnji mladosti se je odlikoval po pristni pobožnosti. Rad
je zahajal v župnijsko cerkev na Studencih, kjer je ministriral
in pomagal redovnikom kapucinom. Ko so kapucini
vpeljali t. i. »liturgično mašo«, je Jaro vodil molitev in v slovenščini
bral mašna besedila, ki jih je duhovnik molil v latinščini.
Veselo in prijazno je vabil ljudi, predvsem mlade, k
dejavnemu sodelovanju pri maši. Večkrat je v samostanskem
koru kleče na kolenih molil in se poglabljal v molitev.

Skupaj s kapucini je Jaro v 5. razredu gimnazije na Studencih
ustanovil fantovski odsek. Kot njegov vodja je postal
pravi apostol studenških fantov. Dajal je lep zgled krščanskega
življenja in je mnoge pridobil za mesečno sv. obhajilo.
Če je bilo le mogoče, je bil vsak dan pri sv. maši
in tudi pri obhajilu. Svoje fante je hotel organizirati v nekakšne
»evharistične trojke«. Dejal je: »Nasprotniki krščanstva
se organizirajo v celice, v trojke, zakaj se ne bi tudi mi.
Predlagam, da se razdelimo v evharistične trojke! Drug na
drugega v trojki naj pazi kakor brat na brata. Drug drugega
naj navdušuje za čim pogostejše prejemanje zakramentov
in sploh za kar najlepše krščansko življenje!«

Leta 1939 je šel Jaro v Ljubljano študirat medicino. Takoj
se je aktivno vključil v stanovsko društvo katoliških medicincev
Vir, že naslednje leto pa je postal predsednik tega
društva. Pod njegovim vodstvom je društvo zelo zaživelo.
Medicinska fakulteta je bila tedaj pod močnim vplivom
levičarjev in marksistov, Jaro pa si je na vso moč prizadeval,
da bi katoliške študente povezal in jih utrdil pred vplivi
veri nenaklonjenega okolja.

Ob napadu na Slovenijo so Štajersko in Gorenjsko zasedli
Nemci, Notranjsko, Dolenjsko in Ljubljano z okolico pa
Italijani. Nemci so takoj začeli s terorjem in izseljevanjem
Slovencev, Italijani pa so najprej ubrali nekoliko milejšo
taktiko. V Ljubljanski pokrajini so sprva večinoma pustili
slovensko šolstvo in druge kulturne ustanove. Slovenska
akademska društva pa je italijanska oblast razpustila in
ustanovila enotno vseučiliško organizacijo. Hoteli so jo
poimenovati GUF (Gioventu Universita fascista – Univerzitetna
fašistična mladina). Nadaljnji obstoj univerze so
Italijani pogojevali s to organizacijo. Na razgovor so povabili
vse predsednike razpuščenih društev. Med temi je bil
tudi Jaroslav Kikelj, predsednik društva Vir. Če študentje
ne bi privolili v to organizacijo, bi Italijani izgnali vse študente
s Štajerske in Gorenjske ter jih predali Nemcem, odpravili
bi univerzo, odpustili vse profesorje in knjige univerzitetne
knjižnice odpeljali v Italijo. Študentje so se
posvetovali s profesorji in z ljubljanskim škofom Rožmanom
in vsi so jim svetovali, naj pogoje Italijanov sprejmejo,
da rešijo univerzo. Dosegli pa so, da se je namesto GUF
nova organizacija imenovala LUO – Ljubljanska univerzitetna
organizacija (oz. LOU – Organizzatione Universitaria
di Lubiana). Komunisti pa so ostro nastopili proti študentom,
ki so privolili v sodelovanje pri univerzitetni organizaciji.
Posebno so imeli na piki Franca Župca in Jaroslava
Kiklja, ki sta bila med študenti najbolj cenjena in
ugledna. Komunisti so Jaroslavu javno grozili z likvidacijo,
a ga njihove grožnje niso prestrašile. Jaro je bil vedno pripravljen
na smrt, ker je stalno živel v prijateljstvu z Bogom
in v skladu s svojo vestjo. Malo pred smrtjo se je oglasil pri
voditelju mladcev prof. Tomcu. Ta ga je opozoril: »Pazite,
da vas ne bodo umorili.« Jaro pa je na to prostodušno odgovoril:
»Bom pa šel v nebesa.« Tomec mu je začudeno dejal:
»A kar v nebesa?«, Jaro pa: »Da, gospod profesor, kar naravnost
v nebesa!«

Svojo grožnjo so komunisti uresničili 16. marca 1942.
Člani VOS-a, varnostno-obveščevalne službe, so na ulici
ustrelili Frančka Župca. To je Jaroslava zelo potrlo, a se ni
hotel umakniti. Pri pogrebni maši za pokojnim Župcem je
ministriral in prejel sv. obhajilo. Še istega dne je komunistični
likvidator na Streliški ulici ustrelil tudi Jaroslava, ko
je odhajal s kosila. Na njegovem pogrebu se je zbrala ogromna
množica ljudi, prepričanih, da je Jaro umrl mučeniške
smrti. Škof Rožman ga je pokopal. V nagovoru se je zahvalil
Bogu za zgled tako pokončnega kristjana, ki je živel v
milosti božji. Izrazil je upanje, »da bo mučeniška kri vnetega
apostola Katoliške akcije zbujala vedno številnejše in
vnetejše vrste mladih apostolov«. Predstavnik študentov
Jože Marn pa je dejal: »Jaroslav Kikelj ni padel samo kot mučenec
za slovenske narodne svetinje, padel je predvsem v
borbi za Kristusovo kraljestvo, v boju proti komunističnemu
brezboštvu. To je edini in zadnji vzrok, da so ga ubili,
vse drugo so zločinski izgovori.«

Marija mu je odprla rajska vrata, da jo more zdaj večno
častiti in slaviti. Jaroslavu Kiklju, temu kristalno čistemu
in zglednemu mlademu kristjanu, priporočimo našo mladino,
naj ji, po Marijini priprošnji, izprosi milost vere ter
čistega, moralno zglednega življenja.