Moči, moči, o Bog mi daj

Ferdinand Potokar
profesor verouka

»Moči, moči, o Bog mi daj, da ko obide me slabost,
krepost me najde spet moža!«

Te besede je zapisal duhovnik Ferdinand Potokar in jih
imel na svoji nočni omarici, da bi ga vedno spodbujale k
pokončni duhovniški drži. Kakor da bi slutil, koliko moči
in božje pomoči bo potreboval, preden bo zaključil svoje
mučeniško življenje.

Ferdinand Potokar se je rodil 31. avgusta 1911 v kraju
Brezno, ki zdaj spada pod župnijo Sv. Jedrt nad Laškim. V
družini je bilo 8 otrok. Ferdinand je bil prijetnega, odprtega
značaja, vesten in delaven. Po končani gimnaziji je stopil
v mariborsko bogoslovje. 5. julija 1936 je bil posvečen za
duhovnika. Najprej je bil kaplan pri Sv. Lenartu v Slovenskih
goricah, nato pa pri Sv. Juriju ob Ščavnici. V tem času je opravil
izpit za profesorja verouka in bil leta 1939 nastavljen za
rednega veroučitelja na mariborski realni gimnaziji.

Kot profesor je bil Ferdinand zelo priljubljen med dijaki.
Bil je načelen in globoko veren. Mlade je navduševal za
krščanske ideale in za ljubezen do domovine. Po vdoru Nemcev
in izgonu duhovnikov je skrbel za dušno pastirstvo po
mariborskih župnijah. Pri tem delu je bil v nenehni nevarnosti
pred gestapom, saj ga je zasledoval. Da bi se izognil
aretaciji, se je skrival na različne načine, včasih je prenočil
kar na pokopališču ali na cerkvenem podstrešju. Končno je
zaprosil za stanovanje pri družini Štupca v Mariboru.

Kmalu po začetku vojne so Nemci začeli streljati ljudi,
med njimi je bilo tudi več gimnazijcev. Mnogo dijakov je
zbežalo na Pohorje, kjer se je začel odpor proti okupatorju.
Nemški teror nad njegovimi dijaki je Ferdinanda zelo
pretresel. Zato je začel skrivaj zbirati sanitetni material,
zdravila, cigarete in druge potrebščine in je vse to po skrivnih
poteh pošiljal na Pohorje, kjer so se dijaki skrivali. To
ga je spravljalo v veliko nevarnost.

V teh težkih časih so verni Slovenci iskali moč in tolažbo
v veri. Še prav posebno so se priporočali božji Materi in
svetnikom, še posebno tistim, ki so bili povezani s slovenskim
narodom. Tako so med ljudmi začele krožiti t. i. Naše
litanije, ki so bile krik vernega slovenskega človeka v veliki
stiski. Prof. Antonija Štupca je zapisala: »Nekega dne
zvečer prinese prof. Potokar s strojem popisano polo in
reče: ‘To je treba razmnožiti in spraviti med ljudi. Dobil
sem jih od naših jetnikov v Melju.’ Pri tem si je zakril obraz
in zajokal. Bile so litanije, klic do smrti preganjanih Slovencev.
Pri nazivih Matere Marije so bila povsod pristavljena
slovenska Marijina božja pota.

Marija Pomagaj, upanje izgnancev in beguncev, prosi za
nas!
Marija Pomagaj, upanje jetnikov, prosi za nas!
Marija Pomagaj, upanje obupujočih, prosi za nas!
Mati božja, ki te na Brezjah častimo, prosi za nas!
Mati božja, ki te pri Gospe Sveti častimo, prosi za nas!
Mati božja, ki te na Ptujski gori častimo, prosi za nas!
Mati božja, ki te na Svetih Višarjah častimo, prosi za nas!
Mati božja, ki te na Sveti gori častimo, prosi za nas!
Mati trpečih, prosi za nas!
Kraljica Slovencev, prosi za nas!

Te litanije pa so prišle v roke Nemcem, ki so jih imeli za
provokacijo, češ da so komunistične in nevarne nemški
državi. To je bil povod, da so prof. Potokarja zaprli. Po dobrih
dveh mesecih, oktobra 1941, so ga izpustili, a so ga imeli
vedno »na očeh«. Kljub temu je prof. Potokar še naprej
zbiral razne potrebščine za odpornike na Pohorju. Pri tem
je sodeloval tudi z Osvobodilno fronto. Vendar je njegovo
navdušenje za sodelovanje z odporniškim gibanjem
kmalu splahnelo, ko je ugotovil, da komunizem izrablja
okupacijo za komunistično revolucijo.

Oktobra 1942 so Nemci Potokarja ponovno aretirali in
ga poslali v zloglasni celjski zapor Stari pisker, ki je veljal
za najbolj krutega med nemškimi zapori. Gestapovci so ga
strahovito pretepali, tako da je večkrat omedlel, ga polivali
z vodo, da so ga spravili k zavesti in ga znova pretepali, hodili
po njem z okovanimi škornji, mu zabadali trske za nohte
ipd. S pretepanjem so hoteli doseči, da bi izdal imena ljudi,
ki so sodelovali z OF ali bili proti okupatorju. Ker tega
niso mogli doseči, so ga pretepli do smrti. 5. novembra 1942
je Ferdinand Potokar podlegel krutemu mučenju. Skrivaj
so ga pokopali na pokopališču na Golovcu v Celju. Leta 1951
pa so ga domači dali prekopati na pokopališče pri Sv. Jedrti
nad Laškim.

Nemci so Potokarja zaprli in mučili pod obtožbo, da je
sodeloval z OF. Vendar to ni bil edini razlog za zapor in usmrtitev.
Glavni razlog je bilo sovraštvo do katoliškega duhovnika,
ki je imel velik vpliv na ljudi, zlasti na mlade. Duhovnik
Franc Puncer, zadnja priča mučenja Potokarja v Starem
piskru, je dejal: »Popolnoma sem prepričan, da je duhovnik
Ferdinand Potokar pretrpel mučeniško smrt.«

Ferdinand Potokar je mučenec za vero in domovino. Naj
pri nebeški Materi Mariji izprosi, da bo naš narod obvarovan
podobnih nesreč in da bo spravljen živel v miru in bratskem
sožitju.