Moje roke so čiste

Narte Velikonja
kulturni delavec

Po sv. Lenartu je dobil ime prvorojeni otrok številne
družine gozdnega čuvaja iz Dola pri Otlici na Primorskem,
Narte Velikonja. Rodil se je 8. junija 1891. Bistremu otroku
so starši omogočili šolanje. Fant je sprva mislil na duhovništvo,
a si je nato izbral drugo pot. Šel je študirat pravo
na Dunaj, kjer se je vključil v razgibano kulturno življenje
in je imel stike z vidnimi osebnostmi tedanjega časa. Po prvi
svetovni vojni je postal pravni izvedenec ljubljanske vlade.
Poročil se je z nečakinjo tedanjega ljubljanskega škofa
Jegliča. Imela sta 13 otrok. Kot oče je bil strog, a pošten in
zelo dober, zato so ga otroci spoštovali. Pri svojem delu je
bil vedno zelo vesten in pošten. Ves čas je pisal v različna
glasila in postal tudi član društva pisateljev, PEN kluba.

Leta 1933 je zaradi bolezni delno ohromel, vendar je
nadaljeval z delom, tokrat kot uradnik v upravi tedanje
vlade v Ljubljani. Ob nemški okupaciji Gorenjske in Štajerske
se je v Ljubljano zateklo mnogo beguncev. Zanje so
ustanovili posebno karitativno pomoč z imenom Zimska
pomoč. Narte Velikonja je postal njen predsednik. Skrajno
vestno je skrbel za pravično razdeljevanje pomoči potrebnim.
Čeprav je morala v vojnem času tudi njegova družina
trpeti pomanjkanje, ni dovolil, da bi se kdo od njegovih
okoristil z dobrinami Zimske pomoči. Domačim je govoril:
»To ni naše. To je za tiste, ki nimajo nič. Vi imate streho
nad glavo!« Sam je bil izredno skromen in je tudi od
svojega delil drugim.

Narte Velikonja je bil pokončen kristjan. Dosledno je
izpolnjeval krščanske dolžnosti in se je tudi v bolezni strogo
držal cerkvenega posta. Kot kristjan je odločno odklonil
komunizem. Svoje odklonilno prepričanje je izpovedal
v radijskih nastopih in na raznih predavanjih. Predavanja
so nato izšla v knjižni obliki pod imenom Malikovanje zločina.
S tem si je prislužil srd in nasprotovanje komunistov.
Ob koncu vojne, ko so se mnogi njegovi prijatelji umaknili
v tujino, je Narte ostal doma, čeprav se je zavedal tveganja.
Svojim odraslim otrokom je naročil, naj se umaknejo v tujino,
sam pa tega ni hotel. Dejal je: »Jaz ne grem nikamor.
Nikomur nisem nič žalega storil, nikomur nisem škodoval,
nikogar ovadil, samo pomagal sem, kolikor sem mogel.
Moje roke so čiste. Ne grem nikamor.«

Kmalu pa prihodu partizanov v Ljubljano so ga novi oblastniki
aretirali in ga po dobrem mesecu postavili pred
sodišče. Na montiranem procesu so mu očitali predvsem
to, da je odklanjal komunizem. Dolžili so ga tudi politične
pristranosti pri delitvi pomoči med vojno, sodelovanja z
okupacijskimi silami in organiziranja odpora proti partizanom.
Sojenje so preko zvočnikov iz dvorane prenašali na
ulico, kjer so morali nasilno zbrani ljudje vpiti: »Smrt zasluži!
« Mnogim se je zdel proces na las podoben tistemu
proti Kristusu, na veliki petek pred dva tisoč leti, ko je nahujskana
množica vpila pred Pilatom: »Križaj ga! Križaj ga!«
(Lk 23,21). Narte Velikonja se v obrambi ni izmikal, ampak
je jasno povedal, da kot kristjan nikakor ni mogel sprejeti
komunizma ali celo sodelovati pri njegovem udejanjanju.
Povedal je, da je uporabljal samo zakonita demokratična
sredstva za to, da komunizem ne bi zmagal. Nikomur ni
delal krivice in ni storil nobenega od zločinov, ki so mu
jih očitali.

Ne da bi mu kar koli dokazali, so ga komunistični sodniki
24. junija 1945 obsodili na smrt, na trajno izgubo vseh
državljanskih pravic in na odvzem premoženja. Že naslednji
dan so sodbo tudi izvršili in ga usmrtili neznano kje. Niso
dovolili, da bi ga pred smrtjo obiskal duhovnik, izročiti mu
niso hoteli niti ženinih pisem. Za njegov grob domači nikoli
niso izvedeli. Kakor je pozneje povedala žena, tožiteljev
in sodnikov ni sovražila, ampak se je trudila, da bi jim odpustila,
tako kot je hotel in delal njen mož, Narte Velikonja.

V povojnih letih je bil Narte Velikonja v slovenski literaturi
popolnoma zamolčan. Vse njegove knjige so morali
umakniti s knjižnih polic. Ni se smelo omenjati njegovega
imena, niti navajati njegovih besedil. Nasprotniki so ga
hoteli povsem izbrisati iz spomina Slovencev. Vendar se on
in njemu podobne žrtve totalitarnega komunizma neustavljivo
vračajo. Zamolčane žrtve nemo obtožujejo zločinske
procese, a hkrati prosijo za odpuščanje zmotnih dejanj
svojih krvnikov. Iskanje pravice ni iskanje maščevanja.
Kakor je Kristus odpuščal in molil za svoje krvnike, tako
so tudi njegovi učenci, tudi naši slovenski mučenci, z molitvijo
za odpuščanje sledili svojemu Gospodu. Vse: sebe,
svoje domače in svoje krvnike so izročali božjemu usmiljenju
in v objem Žalostne Matere božje, ki je sprejela v
naročje svojega mrtvega Sina, v spravo za grehe sveta. Naj
božja Mati tudi danes sprejme v svoje usmiljeno naročje
vse člane našega naroda, da bi šli v bodočnost spravljeni
med seboj in s svojo polpreteklo zgodovino.