Le zate živimo, Gospod, naš Kralj

Marica Nartnik
učiteljica

Marica Nartnik je zgled verne učiteljice, ki se je vsa razdajala
za vzgojo otrok. Bila je učiteljica z vsem srcem, srečna
v poklicu je osrečevala zaupane ji otroke. S prepričanjem
je izjavljala: »Ko bi ponovno izbirala poklic, bi ponovno
želela biti učiteljica.« In zato, ker je bila verna in vplivna
oseba, je postala žrtev komunistične zarote.

Marica se je rodila 18. decembra 1905 v Kozariščah pri
Tolminu. Zaradi prve svetovne vojne in bližine soške fronte
so se starši preselili na Dolenjsko in si v Praprotnici pri
Mirni ustvarili nov dom. Marica je končala meščansko šolo
in dva letnika učiteljišča pri uršulinkah v Ljubljani. Kot
učiteljica je poučevala v Ljubljani, na Selih blizu Hinja, v
Ribnici in v Loškem Potoku. Nazadnje je na lastno željo
prišla v Rožni Dol blizu Semiča v Beli krajini. Tam je razvila
svoje učiteljsko in krščansko poslanstvo. Pridružila se je
Katoliški akciji za učiteljice ter se leta 1939 udeležila kongresa
Katoliške akcije za dekleta v Rimu. S tega kongresa
se je vrnila še bolj odločena za krščanski apostolat. Rada
je ponavljala: »Ni nam mar noben vihar, saj ti, Gospod, si
naš krmar. Le zate živimo, Gospod, naš Kralj!«

Člani Katoliške akcije so študirali papeške okrožnice in
komentarje k okrožnicam profesorja filozofije dr. Aleša
Ušeničnika ter so skušali te spodbude uresničevati v praksi.
V komunizmu, ki je bil največji sovražnik vere, so videli
tudi svojega idejnega nasprotnika in so se mu želeli tvorno
postaviti po robu. Tega pa niso počeli z nasilnimi nastopi
proti komunistom, ampak zgolj na idejnem področju.
Slovence so želeli pridobiti za Kristusa in njegovo kraljestvo,
ljudi so opozarjali na nevarnost komunizma. Prav
zaradi članstva v Katoliški akciji in zaradi velike moralne
avtoritete, ki jo je imela pri ljudeh, je morala Marica umreti.

Italijanska okupacija Bele krajine je prinesla marsikaj
slabega. Nekatera slovenska dekleta so hodila za italijanskimi
vojaki. Učiteljica Marica jih je opozarjala: »Bodite
pametne in zavedne Slovenke! Držite se doma!« V Beli krajini
se je začenjal tudi organiziran odpor proti italijanskemu
okupatorju, ki so ga sprožili komunisti in ga gradili na
temelju brezboštva in revolucije. S strani komunistov so
se začele ugrabitve in likvidacije vernih ljudi, s strani Italijanov
pa streljanje talcev. Takemu početju je Marica odločno
nasprotovala, s tem pa se je vedno bolj izpostavljala. V
juniju 1942 je poskrbela za prvo sv. obhajilo otrok v Semiču,
za tem pa je nameravala iti še na duhovne vaje v Novo
mesto. A je Bog imel z njo drugačne načrte. Ne le z besedo
in zglednim življenjem, zanj je morala pričati tudi z
mučeniško krvjo. Komunisti so sklenili, da jo prav zaradi
tega, ker je imela tako velik vpliv na ljudi, odstranijo in likvidirajo.
Zavedala se je, da jo komunisti nadzorujejo in ji strežejo
po življenju, vendar je v svojem prepričanju ostala
neomajna in neustrašna. Svojo popolno podaritev je izrazila
z besedami: »Če bi bilo potrebno, dam tudi svoje življenje.
« Ta napoved se je uresničila 25. junija 1942.

20. junija 1942 so po 10. uri zvečer v Rožni Dol prišli oboroženi
neznanci ter pri Marici, ravnateljici osnovne šole v
Rožnem Dolu, naredili hišno preiskavo. Pri tem so našli
osnutek za sestanke Katoliške akcije. Marico so osumili
izdajstva ter jo nasilno odpeljali s seboj v vas Kleč. To je bila
zapuščena kočevarska vas, dve uri hoda od Rožnega Dola.
Tam so Marico zasliševali. Pozneje so našli zapisnik o zasliševanju,
ki ga je Marica podpisala. V njem je zapisano, da
so zasliševalci vprašali Marico: »Zakaj ste se vedno borili
proti komunizmu?« Ona pa je pogumno odgovorila: »Zaradi
tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse.« Marico
so nato mučili in jo 25. junija 1942 ustrelili.

Zemeljske ostanke učiteljice Marice so uspeli šele naslednje
leto, 1. aprila 1943, prepeljati v Semič. Njeno krsto so
postavili v kapelico sv. Terezije Deteta Jezusa pri župnijski
cerkvi, pokopali pa so jo na semiškem pokopališču. Tedanji
semiški župnik p. Rajner Erklavec (križnik) je v pogrebnem
nagovoru dejal: »Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali
svetnico.« Omenil je tudi zadnji pogovor, ki ga je imel
z Marico. Dejala mu je: »Vem, da me preganjajo. Vem tudi,
zakaj me preganjajo. Že zdaj molim za tiste, ki me bodo
pokončali. Če me bodo prijeli, ne bom molčala, ampak bom
govorila.«

Marica Nartnik je zelo častila Mater božjo Marijo in se ji
je rada priporočala. Češčenje Matere božje in pogosto prejemanje
sv. obhajila ji je pomenilo vir rasti v milosti in življenju
z Bogom. Ljudem v Beli krajini je bila do zadnjega
učiteljica prave poti skozi življenje ter oznanjevalka večnega
življenja. Zato je morala umreti. Naj bo sedaj naša priprošnjica
pri Jezusu in Mariji, da se ji bomo tudi mi ob koncu
življenja pridružili v nebesih.