Po križu in trpljenju v nebeško kraljestvo

p. Placid Grebenc OCist.
apostol rožnega venca

Cistercijanski redovnik p. Placid Grebenc izhaja iz družine,
ki je dala Cerkvi štiri duhovne poklice. On in njegov
brat Maver sta bila redovna duhovnika v samostanu v Stični,
njuni sestri pa redovnici: s. Miljana je usmiljenka, s. Gizela
pa Marijina sestra.

P. Placid, z rojstnim imenom Alojzij, se je rodil 12. junija
1909 v Dolenjih Lazih v župniji Ribnica na Dolenjskem. Njegov
oče Franc je bil za tiste čase izredno razgledan, saj je
končal gimnazijo in je želel postati duhovnik, a je moral
prevzeti domačo kmetijo. V družini z desetimi otroki je
vladalo zdravo krščansko vzdušje. Lojzek je bil sprva kot
srčni in revmatični bolnik slabotnega zdravja in zato nekoliko
zadržan. Z leti pa je postal odločen, živahen in sproščen
ter vedno vesel. Po osnovni šoli v Ribnici je prišel na
privatno gimnazijo k belim menihom v Stično. Kot dijak je
tam od blizu opazoval življenje belih menihov, lepo bogoslužje
v cerkvi Žalostne Matere božje, občudoval je koralno
petje menihov in njihovo prisrčno češčenje božje Matere.
Ob tem se je navdušil za meniško življenje. Leta 1924
je postal novinec, naslednje leto je izpovedal začasne zaobljube
in se leta 1930 zavezal za trajno devištvo, uboštvo
in pokorščino v stiški samostanski skupnosti. Novo mašo
je p. Placid obhajal v stiški baziliki za božično polnočnico
leta 1931, v rojstni župniji Ribnica pa je imel novo mašo
v nedeljo, 27. decembra, leta 1931. Njegova sestra Miljana
mu je ob tej priložnosti izročila novomašni križ z besedami:
»Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško
kraljestvo.« Novomašnik je od sreče kar žarel.
Te sestrine besede pa so se pozneje izkazale za preroške:
dejansko je p. Placid po križu in trpljenju prišel v večnost.

Leta 1936 je p. Placid na Teološki fakulteti v Ljubljani
diplomiral in je od tedaj dalje pomagal v dušnem pastirstvu.
Bil je iskan spovednik, ki je imel poseben posluh za mlade.
Leta 1938 je bil imenovan za nedeljskega kaplana na
Mirni. Ker je znal italijansko, je bil v času italijanske zasedbe
vernim Italijanom dodeljen za duhovno oskrbo. Tako
je lahko s posredovanjem pri italijanskih oblasteh za mnoge
domačine izprosil milost, da jih niso odpeljali v koncentracijska
taborišča. Dosegel je, da Italijani nekaterim krajanom
niso požgali domov. Poleg tega je skrbel za samostansko
ekonomijo, ki je bila tedaj precej razvejana. V samostanu
je bil zadolžen tudi za stike z ljudmi.

Prvi križ p. Placida je bila njegova bolezen, ki se je od časa
do časa ponavljala. Ta križ je vdano in voljno prenašal. Že
ob začetku redovniškega življenja je v prošnji zapisal, da
se hoče popolnoma posvetiti Bogu in to je potem dosledno
uresničeval kot vodilo svojega življenja.

Drugi, mnogo težji križ, je prinesla druga svetovna vojna,
ki se je pri nas spremenila v državljansko vojno. Komunistična
partija je v okviru Osvobodilne fronte organizirala
ne samo narodnoosvobodilni boj, ampak tudi revolucijo,
s katero je hotela priti na oblast. Pobijala je Slovence,
ki se niso strinjali z njenimi cilji in so bili v napoto revoluciji.
Posebej so bili na udaru duhovniki. P. Placid je brezbožnemu
komunizmu in njegovim zločinskim metodam
odločno nasprotoval, kar ga je pripeljalo v smrt. Po kapitulaciji
Italije, to je bilo septembra 1943, so partizani p.
Placida zaprli. Zaprt je bil na več krajih, najdlje v kočevskem
gradu. Nekaj dni pred usmrtitvijo so ga zaprli v župnišče
na Grčaricah. Od tam so 24. oktobra 1943 njega, župnika
Viktorja Turka in še 21 drugih sotrpinov, zvezanih z žico,
odvedli na mučenje in streljanje. Tedaj je bil v župnišču
zaprt tudi duhovnik Ivan Lavrih, ki je v smrt odhajajočim
obsojencem podelil spovedno odvezo.

Na dan usmrtitve p. Placida je bila misijonska nedelja.
Seme njegovega življenja je padlo v zemljo za novo rast.
Njegova življenjska daritev je bila končana, popolna posvetitev
Bogu dopolnjena. Ko so naslednje leto izkopali trupla
ubitih, da bi jih krščansko pokopali na pokopališču, so
videli, da je imel p. Placid okrog vratu obešen rožni venec.
Kakor je svoje samostansko življenje ter mesec in pol trajajoče
trpljenje, ki ga je prestajal v različnih zaporih, osmislil
in oplemenitil z molitvijo rožnega venca, tako ga je rožni
venec spremljal tudi na poti v smrt. Tudi na tej zadnji
poti mu ni zmanjkalo veselja in upanja v večno življenje.
Izpolnile so se sestrine besede, izrečene ob novi maši: »Po
križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.«

V Placidovem življenje se je kazala nenehna povezanost
z Devico Marijo. Sobota, Marijin dan, je v veliki meri zaznamoval
njegovo življenjsko pot. Rodil se je v soboto, 12. junija
1909; noviciat je začel v soboto, 4. oktobra 1924; maturiral
je v soboto, 23. junija 1928; v duhovnika je bil posvečen
v soboto, 19. decembra 1931. Marija ga je spremljala vse
življenje. Že od doma je zelo častil nebeško Mater. Ta povezanost
z Marijo se je še bolj poglobila v Stični, saj je cistercijanska
duhovnost izrazito marijansko usmerjena. Dobrih
24 let je bil pod varstvom stiške Žalostne Matere božje.
Nanjo se je z zaupanjem oziral, ko je večkrat na dan prihajal
k skupnemu molitvenemu bogoslužju v cerkev. S kakšnim
navdušenjem je vsak večer skupaj s sobrati prepeval Salve
Regina – Pozdravljena Kraljica, mati usmiljenja! … In Marija
ga je spremljala tudi na zadnji poti, ko je z rožnim vencem
okrog vratu odšel v njeno materinsko naročje. Po zgledu
p. Placida Grebenca tudi mi vzljubimo to Marijino molitev
in se po njej izročajmo v varstvo naši nebeški Materi.