»Večer za večerom k tebi ihti (kakor svetilka,
ki dogoreva ji olje)
iz črne globeli trpeči zvon: ave, Marija, … ave, Marija!«

V pesmi Ave, Marija je pesnik Anton Vodnik ubesedil žalost
tisočerih bledih bratov in sester, ki so v predsmrtnem
trpljenju poslušali žalostno pesem cerkvenih zvonov. Toda
ta pesem zvonov ni bila le znamenje smrti, ampak jim je vlivala
upanje, da se bodo iz pepela trpljenja dvignili v sijaj
večnosti.

V taki slutnji trpljenja in skorajšnje življenjske daritve je
v vojni vihri neutrudno deloval starotrški kaplan Franc
Kramarič.

Franc Kramarič se je rodil 1. maja 1908 kot deseti od dvanajstih
Kramaričevih otrok v Radovici v Beli krajini. Po
srednji šoli je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 7. julija
1935 posvečen za duhovnika. Novo mašo je obhajal naslednjo
nedeljo, 14. julija, v Radovici. Duhovnik je bil tudi
njegov brat Janko, ki je deloval na Tržaškem. Leto po posvečenju,
20. avgusta 1936, je France postal kaplan v župniji
Stari trg pri Ložu, kjer je ostal do svoje prezgodnje
smrti.


Kaplan France se je z vso vnemo zavzel za poživitev verskega
življenja v župniji. Vodil je fantovsko in dekliško vejo
Marijine družbe, zelo priljubljen pa je bil tudi kot katehet,
saj so ga cenili tako otroci kakor tudi učitelji v šoli, kjer je
poučeval verouk. Ljudi je privlačila njegova ponižnost in
pobožnost. Deloval je kot pravi dušni pastir. Po naravi je
bil sicer blag, nežen in čuteč, a je ostal vedno zelo
pokončen človek, ki ni nikdar skrival svojega prepričanja. Ker je
bil vpliven in priljubljen med ljudmi in ker ni skrival odklonilnega
odnosa do komunizma, so hoteli nasprotniki čim
bolj zmanjšati njegov vpliv na mladino in ga na razne načine
prestrašiti. Grozili so mu s smrtjo, vendar se ni pustil
ustrahovati. Dober teden pred smrtjo je dejal prijatelju:
»Zagotovo vem, da me bodo ubili. Mirko, kar skupaj umrimo,
saj umiramo za pravično stvar.« Prijatelji so mu namignili,
da ga zalezujejo partizani in so mu svetovali, naj se
pred njimi umakne kam drugam, vendar kaplan tega ni
hotel. Ko so ga opozorili, da je v nevarnosti, da ga ubijejo,
jim je odgovoril: »Jaz to vem. Če me ubijejo, grem jaz jutri
z brzovlakom naravnost v nebesa.«

Zlovešče napovedi so se kmalu uresničile. V noči z 2. na
3. september 1942 je skupina partizanov med partizanskim
napadom na Stari trg vdrla v kaplanijo, kjer je stanoval kaplan
Franc Kramarič. Našli so ga, ko je klečal ob postelji in
molil pred sliko Jezusa na Oljski gori. Napadalci so ga
dolžili vsega mogočega, med drugim tudi tega, da skriva
orožje. Kaplan Franc je zatrjeval, da orožja nima, zato so
ga ustrelili kar tam, klečečega ob postelji. Drug kaplan, ki
je stanoval v sosednji sobi, je slišal njegove poslednje besede:
»Oče, ti veš, da sem nedolžen!« Njegov ubijalec, ki je
kasneje priznal to podlo dejanje, je povedal, da se mu je
zdel kaplan, preden ga je štirikrat ustrelil v glavo, podoben
Kristusu, klečečemu na Oljski gori, kakor je bil prikazan
na sliki nad njegovo posteljo.

Nasilna smrt kaplana Kramariča je ljudi močno pretresla.
Množično so se udeležili pogreba, čeprav so partizani
grozili, da bodo obračunali z vsakim, ki bo na pogrebu.
Tega pa so se udeležili tudi učitelji in otroci osnovne šole,
na kateri je priljubljeni kaplan učil verouk. Tudi ob prvi
obletnici smrti so se učitelji in učenci zbrali ob njegovem
grobu, da bi mu izkazali čast. Zato so novi oblastniki grob
zravnali z zemljo, da bi preprečili zbiranja ljudi. Ti pa so
Franca Kramariča takoj imeli za mučenca in se njemu v
molitvi zatekali ter se mu v svojih stiskah in potrebah priporočali.

Da bi ubijalci upravičili podlo dejanje, so kasneje kaplana
Kramariča dolžili, da je zlorabljal spovednico za to, da
bi ljudi odvračal od komunizma, da jih je spraševal, kdo
sodeluje s partizani in da je ovajal ljudi, ki so bili nato odpeljani
v italijansko internacijo. Kupoval in zbiral naj bi tudi
orožje, po vaseh organiziral vaške straže in celo odločal o
tem, koga je treba ustreliti. Da se je kaplan Kramarič tako
zameril privržencem BF, je bil razlog v tem, da je na prižnici
vernikom prebral pismo škofa Rožmana o poboju študentov
Jaroslava Kiklja in Frančka Župca, ki so ju v Ljubljani
ubili komunisti. Na koncu pa je še pripomnil, da lahko komunizem
premagamo samo z molitvijo. Poznejše raziskovanje
teh obtožb je nedvoumno pokazalo, da so bile vse
izmišljene in neresnične. Franc Kramarič se ni nikdar vtikal
v politiko in celo o nasprotnikih ni dovolil govoriti nič slabega.
Na mladinskih sestankih je mladim razlagal samo
Sveto pismo ter poglabljal njihovo vero.

Kaplan Kramarič je bil žrtev velikega sovraštva komunistov
do vere in je mučenec za Kristusa. Umreti je moral,
ker je imel kot duhovnik velik vpliv na mladino. Zaradi tega
je bil trn v peti tistim, ki so hoteli mlade odvrniti od vere
in jih pridobiti zase. Res pa je opozarjal ljudi, naj ne nasedajo
ideologom ateizma, ki se je tedaj širil iz Rusije. Franc
Kramarič je bil kakor luč na gori, ki je s svetlobo svoje duhovniške
osebnosti kazal ljudem pravo pot v življenju. Zato
so nasprotniki hoteli nasilno ugasniti to svetlo luč.

Mi pa danes prosimo nebeško Mater Marijo, našo nebeško
luč in zvezdo vodnico, naj nam izprosi novih duhovniških
luči, ki bodo v zmedi sedanjega časa ponovno svetile
kakor mučenec Franc Kramarič in kazale pravo pot naši
mladini.