Ta bo zmagal

Mihael Grešak
duhovnik

Pred drugo svetovno vojno se je po župnijah odvijalo
bogato dušnopastirsko in kulturno življenje. Navadno so
bili voditelji tega življenja mladi, navdušeni kaplani, ki so
okrog sebe zbirali mladino, prirejali igre in skrbeli za celo
vrsto različnih verskih društev in bratovščin: Marijino kongregacijo,
bratovščino rožnega venca, bratovščino Žalostne
Matere božje, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in še mnogo
drugih verskih skupnosti. Tak, navdušen in goreč, je bil
tudi Mihael Grešak, kaplan v župniji Laporje pri Slovenski
Bistrici.

Mihael Grešak se je rodil 11. septembra 1914 v Grižah v
Savinjski dolini. Kmalu po njegovem rojstvu so se Grešakovi
preselili v župnijo Sv. Jedrt nad Laškim, kjer je oče blizu
Kuretnega kupil majhno kmetijo. V družini je bilo sedem
otrok, Mihael je bil najstarejši. Mati mu je umrla, ko je bil
še dijak dijaškega semenišča v Mariboru. Po študiju v mariborskem
bogoslovju je bil 9. julija 1939 posvečen za duhovnika.
Naslednje leto je bil nastavljen za kaplana v župnijo
Laporje pri Slovenski Bistrici, kjer je ostal do svoje prerane
smrti. Starejši ljudje, ki so ga tedaj poznali in so bili večinoma
njegovi veroučenci, se ga spominjajo kot vestnega
in pobožnega duhovnika, odprtega do vsakega človeka, ki
pa je znal biti tudi strog pri verouku. Takrat so govorili, da
je kaplan Grešak majhen po postavi, a velik po duhu. Rad
je bil z mladino in jih učil petja. Tedanji člani pevskega zbora
se spominjajo, da so posebno radi peli Marijine pesmi, saj
je Mihael že od malega goreče častil nebeško Mater Marijo.
Kaplan Mihael je ustanovil otroški pevski zbor, ki je nato
redno sodeloval pri nedeljskih mašah. Fante in dekleta je
zbiral v fantovskih in dekliških odsekih, z mladimi je prirejal
igre. Svoje stanovske dolžnosti je vestno opravljal.
Ljudje se še zdaj spominjajo, kako lepo je maševal. Rad je
obiskoval tudi bolnike po župniji. Imel je lep, prijazen in
človeški odnos do vsakega človeka, tudi do drugače mislečih.

Po vdoru Nemcev na Štajersko, aprila leta 1941, so nacisti
takoj zaprli laporskega župnika Jožeta Ozmiča in ga
odpeljali v Rajhenburg, nato pa izgnali na Hrvaško. Kaplan
Grešak je tedaj prevzel vse pastoralno delo v župniji. Poleg
svoje je upravljal tudi župnijo Makole. Grešak je župnijo
Laporje upravljal vse do svoje aretacije leta 1942.

Prvo nedeljo v juliju 1942, tik pred napovedanimi večernicami,
pri katerih so navadno peli Marijine litanije, pa so
Nemci prišli tudi po Grešaka in ga zaprli v zloglasni zapor
Stari pisker v Celju. Dolžili so ga poslušanja tujih radijskih
postaj in sodelovanja ali pa vsaj simpatiziranja s slovenskimi
odporniki. Ker je bil odprt in povezan z vsemi ljudmi v
župniji, so ga Nemci verjetno povezovali tudi z odporniki,
ki so se tedaj pojavili tudi v Laporju. Kot aktiven duhovnik
jim je bil sumljiv in so ga hoteli odstraniti.

Tudi v zaporu se je Grešak izkazal kot pogumen dušni
pastir. Eden od zapornikov je pripovedoval, kako je kaplan
Mihael navajal sojetnike, da so skupno molili in peli Marijine
pesmi. Delil jim je Marijine svetinjice. Ko je bil prvič zaslišan,
so ga zelo pretepali in mu grozili s smrtjo. V Starem
piskru so tedaj vladale najbolj krute razmere med vsemi
nemškimi zapori na Slovenskem. Pri drugem zaslišanju so
Grešaku rekli, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče,
vendar je bil že kmalu nato ustreljen. Obsojencem
je Mihael pred smrtjo dajal še vesoljno odvezo in blagoslov
ob smrtni uri. Nemcem pa je pokazal rožni venec z besedami:
»Ta bo zmagal.«

Trdno vero in pastoralno skrb za zaupane vernike razodeva
v poslovilnem pismu, ki ga je napisal očetu tik pred smrtjo.
Med drugim piše: »Dragi oče! Danes v kratkem bom
ustreljen. Zahvaljujem se Vam, dragi oče, za vse, kar ste žrtvovali zame.

Bog naj vam bo bogat plačnik! Lepo Vas prosim,
sporočite moje zadnje pozdrave mojim faranom (Laporčanom).
Naj mi vse odpustijo, če sem morda koga žalil, komu
škodoval. Srečen sem bil med njimi, rad sem jih imel, a ločiti
se moram sedaj, pa – kakor upam in sem prepričan – se
bomo nekoč v nebesih skupno veselili.«

Gotovo drži, kar je izjavila ena od prič: »Bil je to mučeniški
čas.« In v tem mučeniškem času je kaplan Mihael Grešak
daroval življenje v veri in prepričanju, da daje življenje
v spravo za svoje župljane in za narod. V zaupanju v Marijino
pomoč je junaško prestajal mučenje in šel pogumno v
smrt. Bogu, ki se mu je zaobljubil v duhovniškem poklicu,
in svoji nebeški Materi Mariji je izkazal zvestobo do konca.
Naj nam v nebesih izprosi novih duhovnih poklicev!