Prvo pomlad v novem domu smo si dvorišče delili s ptičjo družino, ki si je na tramu nedokončanega nadstreška pred vhodom našla svoje zatočišče. Sodeč po literaturi je bila šmarnica.

Vejice, mah in drug material, ki je odpadal pri gradnji gnezda, me je sprva pošteno motil. A sem si rekla: naj jim bo. In bili smo lepo nagrajeni. Opazovanje ptičjega para, ki si ustvarja družinico, hrani žgoleče in lačne kljunčke, jih uči prvih poletov ter na koncu pusti vzleteti iz gnezda, je bil naš najboljši »tv program« tistega maja.

Gnezdo je ostalo prazno, naše dvorišče pa (za kratek čas) postalo pusto. Sem in tja smo bili obiska kakšne šmarnice deležni le še na vrtu, ko si je iskala kosilo ali posladek. Zavedam se, da bo prišel čas, ko se bo tudi naš dom začel prazniti in bo v otroških sobah zazvenel odmev praznine (a Bog ne daj tudi v najinem odnosu).

Kahlil Gibran je v knjigi Prerok zapisal: »Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. /…/ Vi ste lok, s katerega so kot ž...