V kapeli Doma za ostarele v Lenartu je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl daroval zahvalno mašo za 75 let duhovništva škofa Jožefa Smeja, ki ga je sam poimenoval kot »smaragdni jubilej«.

Pri oltarju so se mu pridružili jubilant škof Smej, apostolski nuncij in škofje Franc Kramberger, Marjan Turnšek, Peter Štumpf, Stanislav Lipovšek, Alojz Uran, Franc Šuštar, Jurij Bizjak in generalnega vikarja sombotelske škofije ter številnih duhovnikov.

Predana zvestoba Gospodu

Duhovniška pot škofa Jožefa Smeja se je začela na praznik Brezmadežne, 8. decembra leta 1944. »Sojo podaritev ste izrekli v zavesti, da Gospod ni samo tisti, ki kliče, ampak tudi hodi pred nami, mi pa po poti za njim,« je slavljenca nagovoril mariborski nadškof Cvikl. »Vaša duhovniška in škofovska pot razodeva, da vse od vaše izvolitve sledite Gospodu z veseljem, zvesto in s predanostjo, odgovorno in požrtvovalno.«



Nadškof Cvikl je o škofu Smeju dejal, da je človek molitve in iskalec Božje bližine ter človek, »ki je prežet z Božjo bližino in nam jo delite kot duhovnik in škof, kot duhovni oče, poln življenjske modrosti. Ne samo vaše besede, vse vaše življenje govori o vaši veri in predanosti Bogu.«



Marija je škofa Smeja spremljala na pomembnih postajah življenja. Ob svojem škofovskem posvečenju si je za škofovsko geslo izbral besede: »Gratia plena, recordare - Milosti polna, spomni se«. Izraz »re-cor-dare« pa sam ne razume samo v pomenu 'spomni se', ampak tudi 'dati in sprejeti srce', kar je bilo tudi Smejevo življenjsko vodilo: dati srce Bogu in sprejemati njegovo voljo kot vodilo za pot svojega življenja, kot je to storila devica Marija.



Ob koncu pridige, ki jo je posvetil predvsem Mariji, je nadškof Cvikl škofu Smeju zaželel, da bi ga Bog ohranil med nami »čilega in zdravega in naj nas vse vaš zgled nagovarja in vabi k celostni podaritvi Bogu; da bi bila Marija vzor in vodnica tudi vsem nam, da bi mi vsi uresničili poslanstvo, ki nam je zaupano po Božji previdnosti.«

Duhovniška pot škofa Smeja

Mons. dr. Jožef Smej je bil rojen 15. februarja 1922 v Bogojini. V bogoslovje je vstopil v Mariboru, končal pa ga je v Sombotelu, kjer je 8. decembra leta 1944 prejel mašniško posvečenje. Med letoma 1944 in 1948 je deloval kot kaplan v Dokležovju, Dobrovniku in Turnišču. Nato pa je bil do leta 1969 najprej kaplan ter pozneje župnik in dekan v Murski Soboti. Leta 1969 se je preselil v Maribor, kjer je med drugim opravljal službo stolnega kanonika, člana zbora škofovih svetovalcev, naddekana, stolnega prošta mariborskega stolnega kapitlja in generalnega vikarja.

Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. 18. junija 2009 se je upokojil.

Kulturno delo škofa Smeja

Življenjsko delo mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja je obsežno in vsestransko, saj se je poleg duhovniške in škofovske službe ukvarjal tudi s pesnjenjem, pisateljevanjem, prevajanjem in preučevanjem cerkvene zgodovine. Nenehno se je zanimal za kulturno preteklost in za življenje ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali vero in slovenstvo.



Napisal je več izvirnih znanstvenih in leposlovnih del, sodeloval je pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma stare in nove zaveze ter komentarjev k psalmom. Skoraj od duhovniškega posvečenja se je Jožef Smej poglabljal v življenje in delo dr. Franca Ivanocyja in njegovih sodelavcev, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja obračali kolo zgodovine in kulture med Muro in Rabo.

Bibliografija njegovih del obsega več kot 150 enot, med katerimi so v veliki meri samostojne knjižne publikacije. Znanstvene razprave so bile največkrat objavljene v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v Zgodovinskem časopisu, Slavistični reviji in drugih zbornikih, pogosto pa je objavljal tudi v časopisu Stopinje.

Škof Smej je bil pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za Slovenski ekumenski svet (SES), kot gost pa se je udeleževal tudi letnih plenarnih zasedanj Madžarske škofovske konference.

Vir: Vatican News
Foto: Jože Potrpin