9. septembra 1919 - 29. december 2005

JOŽEF KVAS se je rodil 9. septembra 1919 v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem. Ko je bil star leto in pol, je postal sirota brez očeta. Živeli so v revščini, mati se je sama težko prebijala s šestimi otroki, zato je bilo nemogoče misliti na šolanje, a se je izšlo drugače. Osnovno šolo je obiskoval v Zalogu in Komendi, nato je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in bival v Marijanišču. Po maturi leta 1939 je vstopil v bogoslovje in po posvečenju opravil še zadnje izpite v Pragli v Italiji, kjer je bil po vojni begunski del ljubljanske teološke fakultete. 5. junija 1945 je bil v kapeli majhnega uršulinskega samostana v Zagradu pri Gospe Sveti posvečen v duhovnika. Do leta 1948 je deloval kot kaplan v Bovcu in nato do leta 1952 v Semiču v Beli krajini. V prvem letu kaplanovanja v Bovcu je bil zaprt dvakrat po dva meseca. Iz Bele krajine je leta 1952 prišel za župnijskega upravitelja v Stopiče pri Novem mestu in tu ostal deset let. Od leta 1962 do leta 1968 je bil kanonik v Novem mestu, zatem pa v Ljubljani. Tu je opravljal veliko odgovornih služb: bil je škofov vikar za mesto Ljubljano in vodil je tečaje priprave na zakon. 15. maja 1983 ga je papež imenoval za pomožnega škofa v Ljubljani. V Družini je pisec takrat zapisal, da smo bogoslovci njegovo imenovanje sprejeli z gromkim ploskanjem. Bil je namreč priljubljen pridigar in spovednik, predvsem pa veder človek, ki so ga vsi spoštovali. Posvečenje je prejel 12. junija istega leta. Po upokojitvi škofa Leniča je leta 1988 postal generalni vikar, leta 1991 pa je bil imenovan za prošta stolnega kapitlja. Leta 2000 se je upokojil in se preselil v Duhovniški dom na Lepi poti v Trnovem. Še vedno rad pomaga v škofiji, vsa leta redno birmuje in vodi druge slovesnosti po župnijah. Sam šaljivo pravi: »Da mi ni dolgčas, imam še nekaj dela po župnijah.« Do letošnje druge junijske nedelje je imel že 15 birm. Na vsako slovesnost se je vedno vestno pripravil, vsak govor izpisal ali skiciral, vedno preveril vse okoliščine in bil pozoren na vsako malenkost, ki bi jo moral upoštevati ob obisku župnije.

Za vsemi naštetimi življenjskimi postajami, številkami in službami se skriva izjemno bogato delo škofa, ki smo ga upravičeno lahko imenovali leksikon ljubljanske nadškofije za polpreteklo dobo. Prav ta ga je tudi najbolj zaznamovala. Duhovniško službo je namreč nastopil v letu, ki je bilo najbolj tragično za slovenski narod. Ko je ves svet slavil zmago nad nacizmom, se je nad slovenski narod zgrnila oblast komunističnega nasilja, ki ga je napovedoval že teror med vojno. Nič nenavadnega zato, da se je valu beguncev, v katerem so bili tudi njegovi vzgojitelji, pridružil tudi sam. Kot begunec na Koroškem je dočakal svoj najlepši dan - mašniško posvečenje, ki se je takoj spremenil tudi v enega najtežjih, ko je izvedel za poboj tistih znancev, s katerimi se je še nekaj dni prej srečeval na vetrinjskem polju.

Ta izkušnja je spremljala mladega duhovnika na njegovi duhovniški poti od Bovca do Bele krajine, kamor ga je leta 1948 poslal škof Vovk, da bi ga »rešil oznovskih preiskav in pritiskov«, saj so kar naprej prihajali nadenj zlepa ali zgrda (dva meseca je v Bovcu preživel tudi v samici), da bi ovajal svoje sobrate in vernike in sodeloval. Posebej vztrajen pri tem nagovarjanju je bil znani »cerkveni« strokovnjak Zdenko Roter. Škof Kvas o njem pravi, da je bil sicer na videz zelo prijazen, a vztrajno nadležen. Teh psihičnih pritiskov se je rešil tako, da je o vsem povedal škofu Vovku, ki ga je skušal zaščititi in zato poslal v Belo krajino: »Tam te ne bodo našli«. Pa so ga. V Črnomlju so ga zaprli in prepeljali v zapor v Ljubljano. »O tem sem govoril dr. Griesser Pečarjevi za knjigo ‘Cerkev na zatožni klopi’. Ker sem vse te pritiske poznal in doživel, tudi nisem obsojal tistih duhovnikov, ki so klonili in poročali ali ovajali Udbi. Bili smo pod stalnim nadzorom, preverjanji. Ko sem prišel v Ljubljano (leta 1968 za kanonika, op. pisca), sem pisal naravnost Titu v Beograd, naj me pustijo v miru. Odgovora sicer nisem dobil, od takrat naprej pa sem vendar imel mir, kar je znak, da je pismo doseglo svoj namen …«

Škof Jožef si je za svoje škofovsko geslo izbral besede: »Služiti z veseljem«. »Prepričan sem, da je s temi besedami dobro izraženo škofovo poslanstvo in življenje. Hkrati pa moram iskreno reči, da mi je pastoralno delo in služenje vedno prinašalo veselje,« je zapisal leta 1983. Res ga je večina vernikov v nadškofiji, posebno pa ožjih sodelavcev pozna po dobri volji, vedrini, celo hudomušnosti in veselju, ki je izviralo iz njegove vere. Svoje življenje je presojal v luči božjega varstva. »Niso bili vsi dnevi veseli, bili pa so srečni, ker sem bil srečen kot duhovnik tudi v dneh preizkušenj. … V življenju ni vse biserno. Vsi dnevi življenja, zlasti v času duhovništva, pa so biserni, ker je Bog dajal blagoslov, Marija svojo pomoč, dobri ljudje pa tudi veselje.«