Pozdrav ob razdeljevanju pomoči na ulici. FOTO: Facebook Burnley against poverty.


Otroštvo Michaela Fleminga je bilo dokaj mirno in skromno. Starša sta bila verna delavca, stroga v vzgoji, vendar poštena. Mick je bil zlasti vesel svoje devet let starejše sestre Ann, ker je zanj rada skrbela.

Nekega februarskega jutra leta 1977, ko je imel 11 let, ga je na poti v šolo v parku napadel neznanec. Zvlekel ga je na skrit kraj in ga spolno zlorabil. Popolnoma odrevenel se je Mick komaj vrnil domov in v svoji sobi dolgo jokal. Nujno je potreboval pomoč.

S težavo je zbiral pogum, da vse pove staršem. Toda ravno ko se je odločil, je na vhodnih vratih ugledal obupanega očeta, ki je zavpil: »Naša Ann je mrtva!« Mickovo sestro je malo pred tem zadela srčna kap in je v bolnišnici izdihnila pred očetovimi očmi. Sledilo je vpitje matere, nova travma in konec otroštva.

»Rešitev sem poiskal v mamilih in s tem se je življenje začelo sesuvati,« se spominja. »Jemal sem jih vseh vrst, vedno z alkoholom. Postal sem zasvojen, kar te nujno zapelje v kriminal. Bil sem razpečevalec mamil in izterjevalec dolgov. Toda služil sem veliko denarja in poskušal lajšati svojo bolečino. Toda nič ni pomagalo,« pravi Mick.

»Padec s konja«

Nekega dne leta 2009 je Mick pri zapuščenih skladiščih s pištolo v roki čakal drugega dilerja, da bi od njega izterjal dolg. Vendar ugledal je nenavaden prizor: na njegovi levi in desni sta bili svetlolasi deklici v belem, stari okoli pet let. Ko je kljub temu nadaljeval s svojim namenom, je iz roke ene izmed deklic zasvetila tako močna bela svetloba, da ga je zaslepila.

»Kakor bi gledal v sonce. Za 15 sekund sem popolnoma oslepel in bil kot ohromljen. Komaj sem se privlekel v svoj avto in se začel tresti, potiti, srce je bilo kakor noro ...« Takrat je po dolgih letih poklical Boga za pomoč. Sprva ni bilo nobenega odgovora. Nato je iz prižganega avtoradia jasno razbral besede pesmi: Oblečen sem v črno, ker žalujem za življenjem, ki bi ga lahko živel … (Johnny Cash – Man in Black).

Spoznal je, kako je zavozil svoje življenje. »Bolečina je bila prehuda in pograbil sem pištolo. Prislonil sem si jo ob tilnik in stisnil sprožilec. Toda ni ustrelila. Takrat sem se do konca zlomil. Spoznal sem, kakšen v resnici sem.« Pomislil je tudi na pokojno mamo, ki je vsa ta leta zanj molila, vendar je umrla, preden je dočakala njegovo spremembo.


»Služiti ljudem zame ni pokora, temveč privilegij.« FOTO: Nazarene.ac.uk.

A sprememba se je začela. Že naslednji dan je bil prijet in odrejen za psihiatrično bolnišnico. Znašel se je med shizofreniki, alkoholiki, samopoškodovanimi …, ki so ga sprejeli takšnega, kot je. Po dolgem času se je počutil dobro. Tam je spoznal bolnišničnega duhovnika Tonyja. S skupnimi pogovori in molitvijo so se v Micku odprla čustva in začel je pomagati drugim.

Njegov odnos z Bogom se je krepil in krepil, tako da je čez leta na univerzi v Manchestru kljub velikim težavam diplomiral iz teologije ter postal anglikanski duhovnik.

Nazaj na ulico

Ko je nastopila epidemija, je kot kaplan v župniji sv. Mateja v Burnleyju hitro zaznal povečano stisko brezdomcev, zasvojenih, lačnih, depresivnih. Njihovi revščini pogosto botrujejo prav mamila, s katerimi si je zavozil 34 let življenja, zato se je odločil, da bo hodil na njihove domove ter jim pomagal iz pekla.

Začel je pripravljati t. i. »Food bank«, banke za hrano, kjer zbira in deli pakete s potrebščinami. S pomočjo prostovoljcev pomaga reševati zdravstvene in druge težave, pripravlja molitvena srečanja.

S prejetimi darovi nameravajo urediti zavetišče za brezdomce in ljudsko kuhinjo, njegova pobuda »Church On The Street Ministries« (Cerkev na ulicah, cots-ministries.com) pa pridobiva nove sodelavce.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (12/2021).

Oglejte si še:
- Izpoved londonskega gangsterja [KNJIGA]
- Gangsterjev vodnik k Bogu [KNJIGA]