Odgovarja: Maksimiljan Matjaž, celjski škof

Res je, preroki Stare zaveze so slutili troedinost Boga, dokončno pa se je izbistrila z Jezusovim življenjem in delovanjem. Čeprav starozavezna slutnja ostaja znotraj načelnega monoteizma, razkrivajo nekatera besedila tudi večplastno življenje edinega Boga. 

Najbolj presenetljiva besedila o »notranjem« življenju Boga najdemo v modrostnih knjigah. Tam modrost nastopa kot vzgojiteljica, v nekaterih celo kot Božja družabnica. 

V Pregovorih in Sirahu se modrost obrača na grešnike, na preproste ali neuke, da bi jih spametovala. 

Presega vse dobrine, zlato, dragulje, zdravje, lepoto, toda z njo vse te pridejo. Obljublja dragocene darove, osupljivo znanje o naravi, življenjske izkušnje, bistroumnost, prodornost duha in predvsem prijateljstvo z Bogom. 

Njen izvor je v Bogu. Izšla je iz ust Najvišjega in kakor megla prekrila zemljo. Ko je veliki Stavbenik ustvarjal svet, se je igrala pred njim. Prestoluje na nebesnih višavah, na oblačnem stebru, ki je Izraelce vodil iz egiptovske sužnosti. 

Biva v Izraelu, kjer se razodeva kot Gospodova postava. Deluje v človeških dušah in prežema ves svet. Modrost ljubi tiste, ki njo ljubijo, in najdejo jo tisti, ki jo iščejo.

Besedila o poosebljeni modrosti so med najbolj presenetljivimi in skrivnostnimi odlomki Stare zaveze. 

Knjiga modrosti odstira najglobljo vez med modrostjo in Bogom. V njej je Božji duh, umen, svet, pretanjen, neomadeževan, vsemogočen, vseviden: trikrat sedem lastnosti izraža njeno največjo možno popolnost. 

Najbolj nesnovne podobe poskušajo približati njeno zvezo z Bogom: modrost je dih Božje moči, izžarevanje njegovega veličastva, odsev večne luči … Luč je Gospod sam. 

On sam se preliva vanjo. On jo ljubi. Zaradi svoje čistosti modrost prodira in pronica v vse in vsemu vlada. Ona poučuje človeka o tem, kar ugaja Bogu.

V Novi zavezi pa se zgodi nekaj še bolj presenetljivega.

Človek Jezus Kristus imenuje Boga svojega Očeta in trdi, da sta z Očetom eno. Jezus Kristus govori o sebi kot o Sinu in trdi, da je v Očetu in Oče v njem. 

Hkrati pa je človek. On sam je torej Bog in hkrati človek, Bog v človeški podobi in bistvu. Po vstajenju učencem pošlje Duha, ki je Očetov in njegov. V Bogu se tako javlja trojnost – Božje občestvo. 

Ta resnica Božjega življenja ostaja skrivnost, ki nam jo novozavezni pisci poskušajo približati s pomočjo starozaveznih pričevanj o Božji besedi, o Duhu in o Modrosti. 

Resnico o Bogu lahko samo sprejmemo – jo živimo na sinovski način. 

Največ je o tem zapisal apostol Janez: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (3/2022).