Oče Hovhannes z vojaki ruskih mirovnih sil. FOTO: Reuters



Samostan Dadivank v Gorskem Karabahu, eden najstarejših armenskih samostanov in priljubljen romarski kraj, že dolgo ni bil deležen tolikšnega obiska kot minuli konec tedna. Tja so Armenci priromali od vsepovsod – morda so ga videli zadnjič v življenju.

Po mirovnem sporazumu med Armenijo in Azerbajdžanom, ki sta ga državi sklenili 10. novembra pod okriljem Rusije, naj bi del Gorskega Karabaha, ki so ga doslej nadzorovali Armenci, kjer leži tudi samostan, prišel v roke Azerbajdžancev. Za marsikaterega Armenca je to enako, kot da bi bilo njihovo priljubljeno svetišče poteptano z zemljo.

38-letna Margarita je priromala skupaj z družino iz Erevana. Želi si, da bi bila hči Sofia krščena prav v Dadivanku. Samostan, ki sodi med najpomembnejše stavbe Armenske cerkve, je bil ustanovljen najverjetneje v 12. stoletju in je preživel stoletja težavne zgodovine tega območja. »Čez tri mesece bo Sofia stara štiri leta. Želeli smo počakati s krstom, da bi razumela njegov pomen, a ker moramo svojo sveto zemljo predati sovražniku, smo se odločili, da bomo to storili prej,« je povedala Margarita.

Ni edina, ki joče. Ozračje med navzočimi, ki so prihiteli, je turobno. Predstojnik samostana oče Hovhannes, ki v solzah vernikov vidi vero Armencev, pravi, da samostana ne bo zapustil. Ko v množici opazi otroka, ga objame in pravi: »Ti otroci morajo živeti na tej zemlji. So naša prihodnost. Če zapustimo ta kraj, nam ne bodo nikoli odpustili.«


Samostan Dadivank v Gorskem Karabahu je eden najstarejših armenskih samostanov in priljubljen romarski kraj. FOTO: splet


Ubitih vsaj 1338 armenskih vojakov

Med Armenijo in Azerbajdžanom so se spopadi za Gorski Karabah razvneli 27. septembra. Na tem območju, ki je bilo v času Sovjetske zveze avtonomna pokrajina znotraj Azerbajdžana, po njenem razpadu pa so tam živeči Armenci ustanovili samooklicano republiko Artsakh, je konflikt tlel vse od razpada sovjetske države. Azerbajdžan, ki je medtem gospodarsko močno napredoval, je v bojih, ki so se končali 9. novembra, premagal Armenijo. Življenje je izgubilo vsaj 1338 armenskih vojakov, Azerbajdžan o svojih izgubah ni poročal; po podatkih Unicefa je moralo domove zapustiti od 130 tisoč od 150 tisoč prebivalcev Gorskega Karabaha.

Skladno s sporazumom mora nepriznana Republika Gorskega Karabaha Azerbajdžanu predati ozemlja, ki jih ozemeljsko povezujejo z Armenijo, pa tudi okolico mesta Agdam na vzhodu. Cesta, ki vodi čez Berzdor, bo edina, ki bo območje še povezovala z Armenijo. Za varnost območja bodo skrbele ruske mirovne sile. Ruski vojaki so 14. novembra na olajšanje menihov že prišli v Dadivank in vzpostavili nadzorno točko.

Oče Hovhannes jim je izrekel zahvalo, zatem pa naročil, naj z vodo napolnijo krstilnice. Pet odraslih in njihovih otrok je prišlo v cerkev in prejelo krst. Po obhajanju zakramenta je znova povedal, da samostana ne bo zapustil. »Če kdor koli jutri želi prejeti krst, naj pride. Še vedno bomo tukaj.«