22. aprila je umrl Jože Zadravec, duhovnik, salezijanec, dolgoletni novinar in urednik pri tedniku Družina. Pogreb je bil v sredo, 26. aprila, na ljubljanskih Žalah. »V podorano brazdo večne njive polagamo od bolezni izsušeno telo, ki bo polno duhovne rodovitnosti kakor pšenično zrno čakalo, da vzklije v novo življenje in obrodi svoj v sad v zboru svetnikov,« je v mašnem nagovoru dejal salezijanski inšpektor Marko Košnik in spomnil, da se od pokojnega poslavljamo v tednu molitve za duhovne poklice: »Z besedami rajnega sobrata Jožeta naj tudi njegovo slovo postane rodovitni humus za nove duhovne poklice: 'Bog bodi vekomaj zahvaljen za misel, ki me vselej odrešuje. V svoji brezmejni ljubezni si nas priklical k življenju – mar nas zavrgel boš kot gluho seme?'« Inšpektor Košnik je spomnil na pokojnikove besede, ki jih je izrekel ob svoji zlati maši pred tremi leti: »Odhajam – celo življenje odhajam. Vsaka pesem se enkrat izpoje, vsaka maša se enkrat konča. Noben dan ni tako dolg, da ne bi imel večera!« S temi besedami je izpovedal svojo vero in notranjo svobodo, je dejal Košnik: »Čeprav je bil malodane celo življenje na Rakovniku, je s svojo selitvijo na Trstenik dal zgled resnično svobodnega človeka, ki je znal ohraniti vedrino, svežino in duhovno ustvarjalnost do konca. To je zgled sprejemanja danih okoliščin starosti in bolezni. Bog mu ne bo ostal dolžnik.«

Pred mašo so se v cerkvi od pokojnega Jožeta poslavljali duhovniki in redovnice, sorodniki in prijatelji, rakovniški župljani in prekmurski rojaki. FOTO: Ksenja Hočevar

Jožetov slovenski testament 

V nadaljevanju nagovora je inšpektor Košnik številnim zbranim salezijancem, duhovnikom – med njimi sta bila tudi Janez Gril in Franci Petrič, dolgoletna Jožetova sodelavca na Družini –, redovnikom in redovnicam – dve pokojnikovi rodni sestri sta salezijanki, s. Milena je prišla le nekaj dni pred njegovo smrtjo iz misijona v Jordaniji –, številnim rakovniškim župljanom, sorodnikom in prijateljem iz rodnega Prekmurja, sodelavcem s tednika Družina … pokojnega Jožeta Zadravca predstavil v šestih orisih: Gospod Jože kot duhovnik in redovnik, Klicali smo ga profesor Jože, Neutrudljiv časnikar, Ljubitelj in pisec slovenske besede, Duhovni in kulturni svetilnik, Mašnik in pridigar (nagovor v celoti najdete TUKAJ).

Somaševanje škofa Petra Štumpfa, inšpektorja Marka Košnika, predstojnika salezijanske skupnosti na Trsteniku Franca Brečka in več deset duhovnikov je vodil upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar. FOTO: Ksenja Hočevar

»Ure in ure bi lahko pripovedovali o njem,« je dejal Košnik in sklenil z besedami pokojnega Jožeta, ki jih je zapisal v publikaciji Moj slovenski testament: »Po dolgi življenjski poti je slovo težko, a tudi živeti ni bilo lažje. Vsi moji dnevi so bili moji soneti! Zdaj ob koncu poti je eno samo spoznanje: živí me upanje, kot me ni še nikoli doslej, čim dalj živim, bolj mi raste pogum, kjer sem svoboden, sem srečen, tu dom je moj! A je res: ker sem živel, nosim v sebi brazgotine!

»Po dolgi življenjski poti je slovo težko, a tudi živeti ni bilo lažje. Vsi moji dnevi so bili soneti,« je pred smrtjo zapisal pokojni Jože. FOTO: Ksenja Hočevar

V večno zahvalo Stvarniku, ki me je poklical v življenje, staršem, ki so me sprejeli in vzgojili, sestram in bratom, s katerimi sem odraščal, prekmurski deželici, ki sem ji vedno želel biti v ponos, sobratom, ki so me sprejeli v svojo sredo, prijateljem in prijateljicam, ki sem jim neskončno hvaležen, da sem smel z njimi deliti radost in srečo življenja! Vse je bila ena sama milost. Bog bodi zanjo vekomaj zahvaljen!«

Počivaj v miru, dragi Jože!

Pred obredom pogreba so se v cerkvi Vseh svetih na Žalah z nagovori od pokojnika poslovili: s. Mojca Šimenc v imenu salezijanske družine in sorodnikov, pesnik Tone Kuntner v imenu prijateljev, Manica Ferenc v imenu sodelavcev Družine, za dolgoletno duhovno spremljanje so se mu zahvalili rakovniški cerkveni pevci in pevke, ki so tudi prepevali pri pogrebni maši in obredu pogreba v salezijanski grob.