Pred leti je sedel v pisarni urednika Slovenskega časa in potrpežljivo odgovarjal na množico vprašanj, ki so vrtala v zagatne stranpoti tranzicije in skušala slednjič od njega dobiti uvid v prihodnost slovenske demokracije. »Prihodnost je za zastorom; ne vidimo je. Vsake napovedi konkretne narave so dvomljive, zato jih je težko tvegati. Gotovo pa je stanje táko, da sugerira, pravzaprav zahteva prisebnost vseh mislečih ljudi. Kaj napraviti v času hude stiske? Vsi ljudje dobre volje so poklicani, da začnejo živeti intenzivno življenje državljana.«

Morda prav ta navedek strnjeno opozarja na življenjska vodila človeka, ki ga je izrekel – prof. Justina Stanovnika (rojen 14. aprila 1928 na Lesnem Brdu pri Horjulu), nekdanjega domobranca, povojnega političnega zapornika, klasičnega filologa in profesorja angleščine, urednika revije Zaveza, glasnika v revoluciji pomorjenega demokratičnega slovenstva, ki je 27. januarja odšel h Gospodu.

Da, besede prisebnost, mišljenje, poklicanost, intenzivno državljanstvo so tiste, ki vsaj skicirajo potret klicarja k ozdravljenju slovenske družbe iz totalitarne poškodovanosti, ustvarjalca novega, razumnega jezika, ki izvija iz spon nekdanjega ideološkega novoreka, perpetuiranega skozi parole sedanje »politične korektnosti«. Če kdo, je prav prof. Stanovnik na podlagi modrosti, izkristalizirane skozi lastno življenjsko zgodbo in usode tistih, ki jim je dajal glas, ter védenja, pridobljenega z desetletji humanističnega študija, v resnici razumel narodovo preteklost in tako tudi sedanjost.

Lahko bi se bil, nekdanji teharski taboriščnik (vrnjen iz Koroške, kot mladoleten je bil izpuščen iz uničevalnega taborišča), kot mnogi drugi vdal in prepustil večinskemu povojnemu toku, a tega ni storil. Vanj se je, kot je nekoč dejal, ob soočenju z nepojmljivim revolucionarnim nasiljem »naselila misel o odgovornosti«. Iz nje je od časov demokratizacije zrasel v krščanski in antični humus vraščen publicistični opus, utelešen v kulturnopolitičnih komentarjih Zaveze pa tudi v prispevkih za Družino – opus, za katerega bi v glavnem medijskem toku sicer želeli, da ostane spregledan, a smo prepričani, da predstavlja eno najboljših celostnih analiz tega, kaj se je z nami dogajalo in kaj moramo narediti, da bi Slovenija ne bila več v senci nedokončane preteklosti, kot se glasi naslov knjige, izdane ob njegovi 80-letnici. Pomen Stanovnikovega opusa je namreč prav v tem, da je k enaki skrbi za demokracijo, kot ji je sledil sam, klical vse ljudi dobre volje – in to je bil klic, utemeljen v globokem zaupanju, da je razgradnja usedlin totalitarizma mogoča, kajti »čeprav je slovenski človek v krizi, se je treba sklicevati na njegovo naravo in ta od njega zahteva, da ni kar koli, da ni list, ki ga maje veter, temveč da je odgovoren«.

Justin Stanovnik nam zapušča dragoceno, a nič kaj »lagodno« dediščino avtentičnega življenja. In čeprav sam ni želel dvigovati zastora prihodnosti, si upamo trditi: zgled, ki ga je postavil, in luč logosa, ki jo je prižgal, omogočata slovensko vrnitev v normalnost, v kateri bo 2 in 2 vedno 4.

Prof. Justin Stanovnik bo pokopan v ponedeljek, 4. februarja 2019, ob 15h na Ljubljanskih Žalah. Na dan pogreba bo pokojni ležal v vežici sv. Nikolaja. Pogreb se bo nadaljeval z mašo v novi cerkvi Vseh svetih. Po poslovilni slovesnosti pospremimo pokojnega h grobu. Mašo in pogreb bo vodil upokojeni nadškof dr. Anton Stres.