Množica romarjev in častilcev blaženega. FOTO: Jože Potrpin

Na njegov god, v soboto, 27. maja, pa se je okrog njegovega in daritvenega oltarja zgrnila množica romarjev in častilcev blaženega, med njimi tudi udeleženci Jakobove poti, ki so ves teden romali od ljubljanske stolnice in se nekateri pridružili še v Šentlovrencu na Dolenjskem, s seboj pa nosili nov romarski vodnik Zadnja pot blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. 

Udeleženke Jakobove poti z novim romarskim vodnikom Zadnja pot blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. FOTO: Jože Potrpin

Osrednjo romarsko mašo je ob somaševanju okrog petdeset duhovnikov, škofa in predsednika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta, upokojenega škofa Andreja Glavana in upokojenega nadškofa Stanislava Hočevarja daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. Pel je župnijski pevski zbor z Mirne pod vodstvom Staneta Cvelbarja. Na začetku slavja je zbrane pozdravil škof Saje, na koncu kratko nagovoril postulator Igor Luzar. Pred relikvijami po litanijah blaženega pa so zmolili še za njegovo kanonizacijo.

Na začetku slavja je zbrane pozdravil novomeški škof Andrej Saje. FOTO: Jože Potrpin

»Danes je njegov god. Mučeniško smrt pa je pretrpel 1. januarja 1943,« je spomnil nadškof Zore. In nadaljeval, »zato nas danes prevevata hvaležnost in veselje. Ne hvaležnost in veselje nad njegovim mučeništvom, pač pa hvaležnost in veselje nad njegovo življenjsko držo, nad jasnostjo njegovih pogledov in pokončnostjo njegovega krščanstva, nad zvestobo Kristusu in njegovemu evangeliju v ugodnih in neugodnih okoliščinah, kakor pravi sv. Pavel v Drugem pismu Timoteju.« 

Molitvena ura v cerkvi. FOTO: Jože Potrpin

Še posebej pa je nadškof izpostavil naravo mučeništva: »Mučeništvo ima namreč dve plati medalje; na eni strani je smrt zaradi zvestobe Kristusu, na drugi strani pa je zločin umora.« V vsakem mučeništvu sta se srečala podivjana krutost in odpuščanje. »Trdno sem prepričan, da je tako umiral tudi današnji godovnjak, mučenec Alojzij Grozde. Kakor je za Kristusom hodil skozi svojih dvajset let, v nevihtah in viharjih, v stiskah in preizkušnjah, pa tudi v zasanjanosti in v poeziji, se je tudi v urah mučeništva oziral v Jezusa, ki mu je dajal moč za zvestobo.«

Nadškof Stanislav Zore: Alojziju Grozdetu zdravega krščanskega ponosa ni manjkalo. FOTO: Jože Potrpin

»Kaj nam Grozde na poseben način govori za naš čas?« se je vprašal nadškof Zore. »Najprej, da moramo življenje vzeti v svoje roke. Da moramo prevzeti odgovornost za svoje življenje in za svoja ravnanja. Danes je skoraj da samo po sebi umevno, da za vse, kar se nam dogaja, poiščemo krivca nekje zunaj nas samih. Za moje težave in neprijetnosti so krivi moji starši, moji bratje in sestre, moje okolje … Kdo bi mogel zajeti vse krivce, na katere prelagamo svoja bremena.

FOTO: Jože Potrpin

Koliko je tega danes v naši družbi in v naši politiki. Včasih tako ihtavo iščemo krivca za vse, kar se dogaja, da se vsa politika spremeni v nasprotovanje, in namesto, da bi iskali rešitve in si prizadevali za skupno dobro za vse, se nam dogaja, da smo priče zgolj zagrizenemu nasprotovanju.«

FOTO: Jože Potrpin

Grozde je ravnal drugače. Bil je zgled mladega kristjana, ki se je odločil za Kristusa, ki je v evharistiji odkril Sonce svojega življenja. Tega Kristusa je oznanjal z vrednotami, ki jih je živel dosledno, in skušal k Bogu pritegniti čim več svojih vrstnikov.

FOTO: Jože Potrpin

Kot je poudaril nadškof Zore ob koncu nagovora, »prav ta Grozdetova drža je v našem svetu zelo pomembna. Danes, v tem času diktature strpnosti, lahko začnemo dobivati občutek, da živeti vero pomeni s svojo vero vznemirjati tiste, ki ne verujejo. V imenu lažne tolerance začnemo svojo vero omejevati na cerkev in morda še na stene našega doma. Spreobrnjeni jud maroškega porekla Gad Elmaleh, ki je postal katoličan, nas uči drugače. Pravi, da kristjanom preprosto primanjkuje verskega ponosa. Ima prav. To velja tudi za nas. No, Alojziju Grozdetu zdravega krščanskega ponosa ni manjkalo. Zato se ni skrival, ampak je veselo živel svojo vero in tako vabil h Kristusu tudi vrstnike.

FOTO: Jože Potrpin

Spoznal je, da 'današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov,' kakor je v zadnjem letniku gimnazije povedal tri tedne pred svojo mučeniško smrtjo.«

Več fotografij Jožeta Potrpina in Mojce Masterl Štefanič pa v spodnji fotogaleriji.

1/29