V torek, 31. julija, je godoval sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj Družbe Jezusove ali jezuitov. Osrednje praznovanje te velike osebnosti oz. slovenskih jezuitov je bilo pri sv. Jožefu na Poljanah v Ljubljani, kjer je slovesno mašo ob navzočnosti velikega števila prijateljev Družbe, prepevanju seksteta Adoramus in somaševanju patrov (tudi iz Italije) in drugih duhovnikov daroval provincial p. Ivan Bresciani, pri maši pa je izrekel zadnje, slovesne zaobljube sobrat p. Tomaž Mikuš. Poleg tega je bilo dano vedeti, da je slovenska provinca DJ odslej v novi regijski povezavi, to je članica južne asistence skupaj s Portugalsko, Španijo, Italijo.



Pred mašo je predstojnik skupnosti p. Damjan Ristić predstavil p. Mikuša. Rodil se je v Gorah nad Idrijo, prvi njegov poklic je bil metalurški tehnik, nadaljeval študij metalurgije na univerzi v Ljubljani, leta 1996 je vstopil v Družbo Jezusovo, študiral v Padovi in Dublinu, po posvečenju in študijskem izpolnjevanju pa opravlja številne in različne naloge in dela. V tem času je duhovni asistent skupnosti Srce, Rahelinega vinograda, programa Na pragu upanja, rektor cerkve sv. Jožefa.

Že dan prej pa je v draveljski cerkvi sv. Roka izrekel slovesne zaobljube p. Janez Perčič. Doma je iz Olševka pri Kranju. V Družbo Jezusovo je vstopil leta 1984. V Frankfurtu je opravil študij teologije in doktoriral v Münchnu. Nekaj let je bil kaplan v Dravljah, nato dvanajst let v Münchnu predaval filozofijo. Leta 2016 se je preselil v Združene države Amerike, kjer v Filadelfiji poučuje filozofijo.



P. provincial Bresciani je za izhodišče slavnostnega razmišljanja vzel enega največjih prerokov stare zaveze, Jeremija. Z njegovo značilno osamljenostjo, domačnostjo in gorečnostjo za Božjo besedo, kako večkrat postavlja pod vprašaj tudi svoje preroštvo, Gospod uči Jeremijo ABC razločevanja, dela tudi napake. Da bi končno nagovoril slavljenca p. Mikuša.

»Dragi Tomaž, v tem kratki in nepopolni in sploh neprofesionalni predstavitvi preroka Jeremije sem želel na kratko zaobjet nekaj značilnosti preroka, ki se odražajo tudi v duhovniku, redovniku in jezuitu.

Gotovo je osamljenost tudi del poklica, ki si ga izbral. Notranja in zunanja osamljenost. Tudi če si z ljudmi, si vendar lahko osamljen. Jeremija je celo življenje skušal postajati oče, ne biološki, temveč duhovni. Tudi ti nimaš otrok, družine in te duhovno očetovstvo nagovarja. Zelo si pozoren do ljudi, še posebno do tistih, ki so stiski, nosijo v sebi nerešena vprašanja in iščejo pravo obličje.



Tudi tebe, dragi Tomaž, je Božja beseda na nek način osvojila, in si gotovo kdaj čutil ogenj, ki gori v srcu in ne zgori, te ne uniči. Začutil ogenj v kosteh, kako božja beseda te drži na nogah, pokonci.

Spoznal si, da marsikateri božji navdih, če želi postati meso gre skozi trpljenje, veliko noč.

Gospod je počasi učil Jeremijo razločevanja in prav tako je Gospod s teboj delal. Sam veš, da ni enostavno razločevati in da potrebuješ čas za to. Dobro veš, da tudi jezuiti delamo napake v razločevanju, ko nismo sposobni prisluhniti Očetovi volji. Verjamem, da se vsak dan trudiš v spoznavanju, kaj je božja volja pri tvojem delu. Zelo si ustvarjalen in imaš veliko zamisli in načrtov in si zelo odprt za nekaj novega in prav ta tvoja ustvarjalnost potrebuje toliko več razločevanja.

V 18. poglavju Jeremija obišče lončarja pri lončarskem kolovratu. Ko se mu je posoda, ki jo je delal iz gline pokvarila, je iz nje naredil drugo, kakor se je lončarju zdelo prav. Tako kot je posoda iz gline v lončarjevih rokah, tako je, dragi Tomaž, tvoje življenje v Očetovih rokah. Bog te spreminja, ampak te ne uniči. Ne uniči značaja, želi, da si vedno bolj notranje svoboden in ne suženj.

To, kar Gospod želi od preroka Jeremije, je, da bi narod spoznal, da ima Očeta za Boga. In to poslanstvo imaš tudi ti, da bodo tisti, ki te srečujejo, spoznali, da jih nebeški Oče drži v rokah.«