Predavatelji so prikazali sedem osebnosti, ki so se morale po drugi svetovni vojni zaradi komunistične revolucije izseliti v Argentino, Ameriko, Kanado in Avstralijo. Izhodišče za predstavitev so bili njihovi spomini, ki so doslej izšli v zbirki Zapisi iz zdomstva. Izdaja jo tržaška založba Mladik, ureja pa Ivo Jevnikar. Na podlagi teh spominov so predavatelji predstavili njihovo življenjsko pot.

Alojzij Geržinič

Alojzija Geržiniča je predstavil Aleš Brecelj. Slavist, glasbenik, publicist in urednik Alojzij Geržinič se je rodil 11. junija 1915 v Ljubljani, umrl je 26. marca 2008 v Buenos Airesu. 

Leta 1944 se je pridružil domobrancem. Kot šolnik je Geržinič sprejel vabilo, da se pod nemško zasedbo poda v Trst in kot častnik Slovenskega narodnega varnostnega zbora (primorskih domobrancev) obnavlja oz. ustanavlja slovenske šole, ki jih je fašizem povsem zatrl. 

Odšel je v Gorico, kjer je skupaj z dr. Kacinom vodil tečaj za slovenske učitelje, diplomirane na italijanskih zavodih. Januarja 1945 je v činu nadporočnika začel kot referent z organizacijo slovenskega šolstva na Tržaškem.

V začetku maja 1945 se je zaradi prihoda partizanov v Trst moral iz Trsta umakniti, bil je v begunskih taboriščih Cesena in Riccione.

Med predavanjem Aleša Breclja. FOTO: Ivo Žajdela.

Pod Zavezniško vojaško upravo se je na klic dr. Srečka Barage septembra 1945 vrnil v Trst in obnavljal slovensko šolstvo na Tržaškem.

Ker pa sta komunistični Ozna in Udba v Trstu ugrabljali vidne ljudi in jih ubijali in ker je dobil namig, da bodo tudi njega, se je najprej umaknil v begunsko taborišče Servigliano, nato v Senigallio in leta 1948 čez Atlantik v Argentino.

Po vojni je 60 let, do smrti, sodil med najvidnejše predstavnike slovenskega kulturnega življenja v Argentini. S svojim delom za duhovno in kulturno rast rojakov, za krščanske vrednote in za samostojno Slovenijo je soustvarjal »slovenski čudež v Argentini«.

Pavle Borštnik

O Pavlu Borštniku je govoril dr. Renato Podbersič. Pavle Borštnik je živel na Viču v Ljubljani, kjer se je rodil 15. junija 1925, umrl je leta 2020 v Clevelandu.

Maja 1944 se je najprej pridružil domobrancem, po nekaj tednih pa slovenskim četnikom v Notranjskem odredu.

Pred koncem vojne so se preko Razdrtega, Vipavske doline in Gorice umaknili v Italijo. Tam je bil v različnih povojnih begunskih taboriščih: Visco, Cesena, Forli, največ časa pa v Eboliju. Pred odhodom iz Ebolija v Nemčijo se je poročil z Marijo Grum in leta 1948 se jima je v begunskem taborišču rodil sin. Novembra 1949 sta iz Nemčije odšla v Združene države Amerike. Z družino se je ustalil v Clevelandu.

O Pavlu Borštniku je govoril dr. Renato Podbersič. FOTO: Ivo Žajdela.

Leta 1960 je začel sodelovati na radijski postaji, namenjeni narodnostnim v mestu. Ob rednem delu v tovarni je deset let pripravljal dnevne novice, ob nedeljah pa komentarje. 

Prav to mu je leta 1970 odprlo pot v Washington, na radio Glas Amerike, državno radijsko postajo, kjer je ostal do upokojitve leta 1994. Nazadnje je bil na radiu tudi vodja slovenske sekcije.

Jože Mihevc

Dr. Rozina Švent je predstavila Jožeta Mihevca. Leta 1923 se je rodil v Cerknici. Maja 1945 so se trije Mihevčevi, brata Jože in Tone ter sestra Milka, podali proti Avstriji, v Vetrinj. Jože se je najprej preselil v taborišče Peggez pri Lienzu, in ko so sredi novembra 1946 ukinili tudi to taborišče, je bil preseljen v taborišče Spittal ob Dravi. Od tam se je leta 1948 izselil v Kanado, kot tudi sestra Milka, ki je šla skozi italijanska begunska taborišča.

Leta 2015 so pri Mladiki v Trstu v zbirki Zapisi iz zdomstva izšli njegovi spomini z naslovom Skozi taborišča do sreče.

Dr. Rozina Švent je predstavila Jožeta Mihevca. FOTO: Ivo Žajdela.

Branko Rebozov

O Branku Rebozovu je govoril dr. Andrej Fink. Pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov se je rodil 8. julija 1926 v Sevnici in odraščal v težkih socialnih razmerah, večinoma v salezijanskih zavodih. Po končanem 4. razredu realne gimnazije na Rakovniku so ga septembra 1943 na Dolenjskem mobilizirali partizani. 

Doživetja med njimi so še povečala njegov odpor do komunizma, zato je konec novembra ušel in se kmalu pridružil domobrancem.

O Branku Rebozovu je govoril dr. Andrej Fink. FOTO: Ivo Žajdela.

Maja 1945 sta se globoko zarezala vanj umik na Koroško in Vetrinj. Izognil se je britanskemu prisilnemu vračanju beguncev v Jugoslavijo. Po bivanju v taboriščih v Avstriji in Italiji ter poroki je 21. maja 1948 z ženo Ljudmilo dospel v Argentino. Umrl je v Buenos Airesu 24. junija 2013.

V knjigi Spominih in mislih obnavlja predvsem svoja doživetja iz vojnih let in prvega povojnega časa (takrat je bil star od 17 do 19 let) ter kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu in domobranstvu.

Zdravko Kalan

Ivo Jevnikar je predstavil Zdravka Kalana. Njegovi spomini Zgodba mojega življenja so izšli lansko leto.

Dr. Zdravko Kalan (Motnik, 1906–New York, 1992) je bil katoliški javni delavec trdne slovenske in demokratične zavesti. Pred vojno je bil odvetnik, pod tujo zasedbo je odklonil komunistično revolucijo in sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića. 

Nemški okupator ga je v Novem mestu imenoval za župana. Želel je biti pravičen do vseh in obsojal umore na vseh straneh. V spor je prišel predvsem z ljudmi iz svojega idejnega kroga, ki so ga junija 1944 spravili v gestapovsko ječo in nato v koncentracijsko taborišče Dachau. 

Prav opis življenja in trpljenja v taborišču je najbolj dramatični del spominov. Avtor je stvaren, podroben, ničesar ne idealizira.

Ivo Jevnikar je predstavil Zdravka Kalana. FOTO: Ivo Žajdela.

Po koncu vojne se iz taborišča oziroma domov ni vrnil, prav zaradi »zmage« komunističnega režima. Do leta 1949 je v Nemčiji in Avstriji sodeloval z ameriškimi obveščevalci in s protirežimskim gibanjem Andreja Glušiča. 

Izselil se je v ZDA in se ustalil v New Yorku, magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. V župniji sv. Cirila se je zlasti s Prosvetnimi urami uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu.

Cilka Žagar

Cilko Žagar so predstavili preko video pogovora, ki ga je z njo posnela Anamarija Rajk. Njeni spomini Levo krilo, desno krilo, ista ptica so pri Mladiki izšli letos.

Rodila se je v Dobravi ob Krki leta 1939. Vojna je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Leta 1948 se je nepričakovano vrnil iz Sovjetske zveze kot zgrajen komunist, a družina je bila že zaznamovana kot izdajalska.

Po gimnaziji je končala še učiteljišče v Celju. Poročila se je z Jožetom Žagarjem, podjetnikom, ki je prišel v nemilost pri oblasteh. Najprej so ga skušali onemogočiti z davki, zatem z obtožbami, ga zaprli in proti varščini izpustili. S Cilko sta leta 1963 odšla v Avstrijo.

Mož je kmalu dobil delo na plantažah sladkornega trsa v Kraljičini deželi. Tam so ostali le pol leta, saj so težko prenašali suho vročino. Prek Canberre so odšli v Snežne gore, kjer so takrat gradili hidroelektrarne s sistemom pretočnih jezer. Tudi tem so ostali krajši čas, se zatem vrnili v Canberro in si uredili dom, Cilka pa je začela poučevati v katoliški šoli.

Na predlog znanca so šli za božič leta 1968 v notranjost odmaknjeno mestece Lightning Ridge, znan po nahajališčih črnih opalov. Šestindvajset let je poučevala otroke aboridžinov.

Anton Komotar

Kmalu v zbirki Zapisi iz zdomstva izidejo spomini Antona Komotarja, ki ga je predstavila Helena Janežič. Anton Komotar se je rodil leta 1912 na Vrhniki.

Po gimnaziji, ki jo je leta 1931 zaključil z odliko, se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze, zaključil jo je leta 1936.

Antona Komotarja je predstavila Helena Janežič. FOTO: Ivo Žajdela.

Partizansko nasilje in komunistična podstat OF so botrovali pristopu k vaškim stražam, ki se jim je priključil novembra 1942. Junija 1943 se je priključil četnikom.

Po vojni se je umaknil na Koroško, leta 1948 je odšel v Argentino. Tam je po slabo plačanih in težaških delih le dobil boljšo službo v mednarodnem podjetju, ki se je ukvarjalo s predelavo in prodajo žit.

Do zdaj izdane knjige v zbirki Zapisi iz zdomstva. FOTO: Ivo Žajdela.