Celjska Mohorjeva družba je v Knjižnem daru 2020 izdala tudi knjigi o Slovensko slovstveno izročilo in izbrane spise Franca Ksaverja Meška.

Slovensko slovstveno izročilo

V knjigi Slovensko slovstveno izročilo je literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin zbral pozabljena in neznana besedila iz rokopisne plasti slovstvenega izročila. Slovenska rokopisna kultura je ži­vela v vmesnem svetu med tiskano knjigo in ustnim slovstvom ter ostala domala pozabljena. Toda ohranila nam je temeljna besedila, ob katerih smo Slovenci v stoletjih postajali to, kar smo.

Kako se je glasil Karantanski ustoličevalni kirielejson, ki so ga naši slovenski predniki peli ob umeščanju koroških vojvod? Katere slovenske srednjeveške in poznejše pesmi so največkrat prepisali? Kako so Slovenci izoblikovali pesmi o svetem Rešnjem telesu kot blagoslovne pesmi za žitno poljé in vinske goré? Katero je najstarejše ohranjeno slovensko besedilo naših frančiškanov? Kaj nam hrani edini stari slovenski rokopis naših dominikancev? Kaj so prepevali in molili v baročnih bratovščinah desettisoči Slovencev?

Srednjeveško, protestantsko iz 16. stoletja in baročno iz 17. do 19. stoletja

Knjiga obsega troje delov slovenskega slovstvenega izročila: srednjeveško, protestantsko iz 16. stoletja in baročno iz 17. do 19. stoletja. Vsako besedilo izročila je avtor predstavil najprej z osnovnimi podatki o času in po možnosti kraju nastanka, zelo kratko je orisal tudi slovstveni ali kulturni kontekst, ki je pripomogel k njegovemu nastanku.

Sledi samo besedilo, podano v prepisu, ki s sestavom sodobnega slovenskega pra­vopisa ponuja besedilo v kolikor moč zvesti historični podobi, z vsemi starinskimi in narečnimi oblikami, prevzetimi bese­dami ipd. Glasovno podobo besedil je ohranil takšno, kakor domneva, da so jih izgovarjali v času nastanka in kolikor to dopušča sodobni pisni sestav; zato jih je treba tudi brati kot zgodovinska in narečna besedila.

Pri vsakem besedilu usmerja bralca kazalka Več k dodatnim strokovnim informacijam v komentarjih v drugem delu knjige, kjer najdemo tudi širša pojasnila o njeni vsebinski in filološki zasnovi. Na koncu je dodal še Besednjak, kjer najdemo slovarsko razlago starih, narečnih, prevzetih in podobnih besed.

Matija Ogrin

Dr. Matija Ogrin se je rodil v Ljubljani leta 1967. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral leta 2001. Od leta 1996 je kot raziskovalec zaposlen na ZRC SAZU, kjer preučuje starejšo slovensko literaturo od 17. do 19. stoletja. Posvečal se je pose­bej raziskavam starejših rokopisnih besedil, za nekatera med njimi je pripravil znanstvenokritično izdajo (Škofjeloški pasijon, Kapelski pasijon).

Na spletu ureja repertorij z opisi in digitalnimi slikami Regi­ster rokopisov slovenskega slovstva. Ureja Zbrano delo Antona Martina Slomška, zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in zbirko filozofske esejistike Sidro.

Izbrani spisi Franca Ksaverja Meška

Liki iz zgodb Franca Ksaverja Meška v spominu starejših bralcev še niso potonili v pozabo. V Izbranih spisih jih ponovno oživljajo tudi za mlajše bralce, sopotnik slovenske moderne pa nam slika tudi podobe iz življenja njemu tako ljubih pokrajin, Slovenskih goric in Koroške.

Letos 2019 mineva 145 let od rojstva duhovnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška (Gornji Kjučarovci, 28. 10. 1874 – Slovenj Gradec, 11. 1. 1964), 55 let od njegove smrti, 65 let od izida prve knjige njegovih Izbranih del (1954) in 25 let od zadnjega ponatisa njegovih leposlovnih del (Mladim srcem, Celjska Mohorjeva družba, 1994).

V tem letu je produkcijska hiša Siposh posnela do­kumentarno-igrani film o tem priljubljenem slovenskem pisatelju, duhovniku, domoljubu in veliki osebnosti slovenske zgodovine. Osvetlitvi enega vidnejših sopotnikov slovenske moderne, šestdeset let zvestega sodelavca Mohorjeve družbe, so se tudi pri tej založbi pridružili s ponatisom izbranih Meškovih spisov, ki »žive postave premnogih njegovih oseb in zbrane /.../ podobe iz življenja tako značilnih pokrajin, kakor so Slovenske gorice in Koroška, ki ju Meško pred­vsem opisuje«, po poltretjem desetletju tako spet oživljajo in prinašajo med bralce.

Mohorjeva družba vez s pisateljem Meškom ohranja živo tudi v 21. stoletju

V dvainšestdesetih letih pisateljevega literarnega ustvarjanja je nastalo veliko del, raztresenih po raznih časnikih, ča­sopisih, knjigah in zbirkah. V uredništvu profesorja Viktorja Smoleja (1910–1992) je pri Mohorjevi družbi v Celju v počastitev pisateljeve osemdesetletnice leta 1954 začelo izhajati Meškovo Izbrano delo v petih knjigah (do 1960). Na besedila Izbranih del se naslanjajo tudi v tej knjigi.

Urednik Viktor Smolej jim je dodal obsežne in poglobljene komentarje ter opombe. S pisateljem Meškom je bil namreč v tesnem osebnem stiku in je z njim potrjeval redakcijo besedil, tako da so njegovi zapisi dragocen vir številnih informacij o življenju in delu pisatelja ter njegovega časa. Zato uredniške zapise Viktorja Smoleja v skrajšani ali povzeti obliki objavljajo tudi v tej izdaji in tako vez med Mohorjevo družbo in Francom Ksa­verjem Meškom ohranjamo živo tudi v 21. stoletju.

Poleg spisov tudi pesmi

V tokratni izbor je urednica knjige dr. Tanja Ozvatič uvrstila naslednje Meškove spise: Moje življenje, Poljančev Cencek, Hrast, Zaradi mačke, Na Poljani (uvod), V koroških gorah, Slovo, Ob tihih večerih, Dizmova mati, Iz raja mojih dni (III. poglavje), V ormoški čitalnici, Naš literarni klub, Pri materi in Zapiski izza velikih dni.

Dodala je še njegove pesmi iz zbirke Iz srca in sveta (Ob pismu, Na znanih potih, V tujini, Iz trpljenja, Pot, Samotar in Večerno slovo).

Franc Ksaver Meško

Franc Ksaver Meško se je rodil 28. 10. 1874 v Gornjih Ključarovcih v kmečko družino Antona Meška in Marije, rojene Obran, kot četrti izmed sedmih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval pri Svetem Tomažu, četrti razred nemške šole na Ptuju, kjer je opravil tudi nižjo gimnazijo, višjo pa je dokončal v Celju, kjer je začel literarno sodelovati pri Domovini in dijaški Vesni.

Leta 1894 je vstopil v mariborsko bogoslovje in sodeloval pri listu Lipica. Leta 1897 je bil sprejet v celovško bogoslovje, pisati je začel za Slovensko matico, nastopil v Domu in svetu ter pri Mohorjevi družbi. Posvečen je bil 19. julija 1898 v Celovcu, novo mašo je pel 7. avgusta 1898. Prvo duhovniško službo je nastopil v Škocijanu pri Klopinjskem jezeru; kot kaplan v Žabnicah je maja in junija 1900 oskrboval tudi Višarje.

Od jeseni 1900 do februarja 1901 je bil župni upravitelj v Kneži (Gnesau) nad Trgom (Feldkirchen), nato v Grebinjskem Kloštru nad Velikovcem in od 1. maja 1901 pri Št. Danijelu nad Prevaljami, kjer je oskrboval tudi Strojno. Zaradi bolehnosti je 1906 dobil župnijo Marija na Zilji pri Beljaku.

Med vojno je bil leta 1916 obdolžen veleizdaje in zaprt, 5. januarja 1919 se je umaknil preko Karavank, nekaj časa živel pri frančiškanih na Brezjah, nato je bil za kaplana v Tinjah. Po plebiscitu je živel deloma v Leonišču v Ljubljani, deloma na Brezjah, nato je bil kaplan v Dravogradu. 1. avgusta 1921 je dobil župnijo Sele pri Slovenj Gradcu.

Med drugo svetovno vojno je bil zaprt in pregnan na Hrvaško, prek Bosne in Srbije se je vrnil v samostan v Stično. 15. junija 1945 se je vrnil v svojo župnijo na Sele. Umrl je 11. januarja 1864 v Slovenj Gradcu, pokopan je pri sv. Roku na Selah. Pisal je pesmi, črtice, novele, povesti, romane, drame in mladinske pripovedi. Šest desetletij je bil tudi zvest sodelavec Mohorjeve družbe.