Gre za nošo, ki je »po izvoru kmečka praznična obleka, kakršno je proti koncu 19. stol. začel nositi del narodno zavednega slovenskega meščanskega prebivalstva ob slovesnih priložnostih« (Baš 1993: 305). »Vzroki za nastanek narodne noše so bile čisto določene potrebe in cilji v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Torej gre za umetno nastal pojav, ki je vse do danes dobil različne oblike, razsežnosti in aplikacije in se tudi še naprej razvija …« (Bogataj 1992: 218). 

Narodna noša »je nekakšna, na podlagi kmečke noše oblikovana uniforma za izpričevanje slovenske nacionalne zavesti in pripadnosti slovenskemu narodu« (Makarovič 1991: 268) in narodna noša »ne po obliki ne po funkciji ni istovetna s kmečko (tudi ljudsko) nošo, kakršna je bila v navadi na Slovenskem v 19. stoletju« (Makarovič 1972: 54). Navedeni citati najzgovorneje govorijo o narodni noši in med avtorji so Angelos Baš, Marija Makarovič in Janez Bogataj tisti, ki so se z njo v zadnjih desetletjih najintenzivneje ukvarjali.

Narodna oblačilna kultura se po vzorcih, vezenju in barvi razlikuje ne samo po regijah, ampak celo po vaseh.

Narodna oblačilna kultura se po vzorcih, vezenju in barvi razlikuje ne samo po regijah, ampak celo po vaseh. V aktualnem času pa je žal tako, da narodna noša večini Slovencev ne predstavlja več neke vidne vrednote. S pridružitvijo Evropski uniji so se številni naši razpoznavni znaki porazgubili in med njimi je tudi narodna noša, ki so si jo ljudje nekdaj oblačili z največjim ponosom. 

Seveda obstajajo tudi izjeme, ki jih je še kar nekaj. Folklorna društva se, denimo, sploh v zadnjem času zelo zavzemajo, da bi ljudem ponovno približala ta del kulture, ki je dokaj prezirljivo odklonilen. Za to, da se naša ljudska zgodovina ne pozabi, skrbijo tudi etnografski muzeji, ki hranijo številne modele noš iz različnih obdobij ter mnoga pisna in ustna pričevanja. Krajevne razlike med posameznimi kraji so več kot očitne; res pa je tudi, da so se noše razlikovale glede na praznični čas, za katerega so posamezniki nosili točno določeno oblačilo.

Folklorna društva se, sploh v zadnjem času, zelo zavzemajo, da bi ljudem ponovno približala ta del kulture.

Ne glede na vse regijske razlike narodnih noš v Sloveniji pa v osnovi žensko oblačilno kulturo sestavljajo bele nogavice, ki so pri gležnjih zelo nabrane, saj je veljalo, da bolj ko ima dekle nabrane nogavice, bolj je premožno. Bogastvo se je izražalo tudi v krilu, pod katerim imajo več spodnjih kril in balerino (naguban trak, ki dekletom povečuje boke). Značilno je prav tako, da večina žensk v naših krajih še vedno obožuje vse, kar je obrobljeno, nagubano in nabrano. Predpasniki so bili svileni in različnih barv. Na levi strani predpasnika so si dekleta v pentljo zavezala dolg svilen trak. Po nekaterih regijah nosijo še danes veliko nakita, kot so uhani, prstani, broške itd. Nekdaj so poročene žene nosile naglavno pečo oz. žensko pokrivalo ljudske noše, ki so jo krasile ročno izdelane vezenine in čipke; neporočena, mlajša dekleta pa so imela lase spletene v kite. 

Medtem ko moško narodno nošo poudarjajo visoki usnjeni škornji z vihali, podkolenske irhaste hlače, bela bombažna srajca, iz vzorčno tkanega žametnega blaga izdelan telovnik, svilena ovratna ruta in črn klobuk s krivci. Nekateri nosijo tudi suknjič, kot najbolj prestižen dodatek pa velja ura z verižico, ki jo imajo v žepu.

Gotovo so vsem nam poznane upodobitve slovenskega slikarja in ilustratorja Maksima Gasparija, ki je z lastno interpretacijo starejšega gradiva leta 1920 objavil prvi opus z motivi narodnih noš, v njem pa je bilo trinajst razglednic. Naslonil se je na tradicijo ljudskih noš, na sporočilo ljudskih pesmi, šeg in navad. Ti motivi, ki se navezujejo na družinske kmečke zgodbe ob pomembnih, predvsem krščanskih praznikih in delujejo nadvse toplo, vzbujajo dragoceno noto domačnosti in idilike. Gasparija prepoznamo tudi po tipični motiviki, ki je z leti postajala vedno bolj domorodna – z bolj ali manj stalnimi spremljajočimi atributi, kot so denimo okenska mreža, nagelj, praznični vinski vrč ali majolika in dežnik.

Slovenski slikar in ilustrator Maksim Gaspar je leta 1920 objavil prvi opus z motivi narodnih noš, v njem pa je bilo trinajst razglednic.

Za očiten prikaz zlasti lepote in bogastva lastne dežele je bilo potrebno iz oblačilne dediščine vedno vzeti najbogatejše, najzanimivejše in od sodobne mode in narodnih noš drugih narodov najbolj drugačne elemente, jih v nekaterih nadrobnostih še »izboljšati« in tako zagotoviti še večjo všečnost in posebnost. Prav narodna noša pa je nekakšna zbirka vsega »starega« in »narodnega« ali pa zgolj tega, kar nas na to spominja.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2024).