Dan starejše slovenske književnosti, ki ga obhajamo 17. oktobra, na smrtni dan klasika starejše književnosti kapucina Janeza Svetokriškega, smo na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU obeležili z objavo elektronske izdaje zbirke prvih 25 doslej neznanih rokopisov »Slovensko baročno slovstvo«, ki starejšo slovensko književnost prikazujejo v novi in zanimivi luči.

Prezrti rokopisni del našega slovstva

Literarni zgodovinarji so večidel prikazovali slovensko književnost le, kakor so jo videli v tiskanih knjigah od 16. do 20. stoletja, saj so kot najpomembnejše zrcalo duhovne omike in literarne kulture Slovencev razumeli natisnjeno knjigo. Rokopisi, razen srednjeveških, so se literarnim zgodovinarjem zdeli nekakšni privatni zapiski brez javnega učinka, pustili so jih ob strani. Toda takšno gledanje je preozko. Še zlasti pri Slovencih se je tiskana knjiga od začetkov v 16. stoletju spopadala s kroničnim ekonomskim problemom: s premajhnim knjižnim trgom, kjer je bilo moč prodati le zelo majhno število izvodov slovenske knjige. Tisk je bil zato drag in vse do poznega 18. stoletja je bilo treba imeti za izdajo slovenske knjige mecena, ki je plačal tiskarjeve stroške.

Prepisovanje kot ustaljena praksa

V tem položaju je bilo neogibno, da so slovenski pisci vse do zgodnjega 19. stoletja svoja besedila prepisovali, posojali rokopise drugim, ki so jih brali nepismenim, jih znova prepisovali – in kdaj tudi izgubili. Ta rokopisna kultura, kot jo imenujemo, se je tudi pri večjih narodih še prepletala s tiskano knjigo, toda ne tako dolgo in v takšnem obsegu kakor pri nas. Pri Slovencih je rokopisna kultura vse do 19. stoletja dajala življenje obsežnemu naboru tako pomembnih literarnih zvrsti z množičnim občinstvom, kakor so bile pridige, molitvena in premišljevalna besedila, cerkvene in necerkvene duhovne pesmi, dramski božični prizori, pasijonske igre in še marsikaj. Vsa ta besedila so le redko, če sploh, prodrla iz rokopisa v medij tiskane knjige.

Slovstveni zastoj, ki ga ni bilo

Z novejšimi raziskavami prihaja na plan vrsta doslej neznanih slovenskih rokopisov iz dolgega obdobja od poznega 16. do 19. stoletja, ki izpričujejo, da je v času katoliške obnove in baroka nastalo zlasti v redovniškem okolju veliko novih slovenskih besedil za petje, pobožnosti, romanja, meditacijo, vendar nikoli niso bila natisnjena. Dobe »slovstvenega zastoja«, kot so radi imenovali čas po škofu Tomažu Hrenu, ni torej nikoli bilo, ne v 17. ne v 18. stoletju, bila pa je doba težav s tiskom in zato – doba rokopisov.

Fragment obsežnega slovenskega rokopisa o Jezusovem življenju, ki je prvotno obsegal čez 900 strani. Ohranjenih je nekaj ducatov listov. FOTO: Zasebna last: Matjaž Brojan, Domžale

Rokopisi nam kažejo novo, doslej manj znano lice slovenske kulture v novem veku. Zato smo se na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU odločili, da starejši književnosti posvetimo en dan v letu, ko bomo objavili ali pojasnili kaj novega iz starejše slovenske književnosti. Za njen »dan« smo izbrali 17. oktober, ko se je kapucin Janez Svetokriški, nesporni klasik starejše književnosti, »rodil za nebesa«. Njegovega rojstnega dne leta 1647 v Svetem Križu na Vipavskem ne poznamo, umrl pa je 17. oktobra 1714 v Gorici. Več tisoč strani njegovih sijajnih pridig še čaka na sodobno kritično izdajo. Toda njegov Sveti priročnik je imel to srečo, da je v letih okrog 1600 izšel v petih knjigah. Stroške zanje so Svetokriškemu krili plemiči. In k sreči je za branje na voljo dober faksimile. Najprej pa se moramo posvetiti rokopisom, ki so obležali in nekateri še kar propadajo.

Spomenik redovnikov

Mnogi rokopisi (in redki tiski), ki so nosili slovensko literarno kulturo 17. in 18. stoletja, so bili v resnici delo slovenskih redovnikov. Zlasti frančiškanov, kapucinov in jezuitov. Gotovo so v slovenščini marsikaj napisali tudi cistercijani in dominikanci, žal pa o tem vemo zelo malo (Stiški rokopis, Budimpeštanski rokopis), saj so bile njihove knjižnice v času razsvetljenstva uničene. Tudi jezuitska knjižnica je po razpustu reda (1773) pogorela. Ohranilo se nam je le nekaj knjižnic frančiškanov in kapucinov, ne vse. Na izdajo čakajo homiletični spisi kapucinov Ferdinanda Ljubljanskega in Angelika iz Kranja, obeh iz 18. stoletja. Frančiškanski redovni pisci so ostali do danes še manj znani. Med njimi so bili v 18. stoletju prvovrstni duhovni pisatelji, kakor Anton Brešan, Evgen Lauer, Adavkt Nikel, Konrad Branka idr., ki so vsi pisali v slovenščini. Vse to mora še priti na dan.

Pretežno v bohoričici

Naša nova zbirka e-izdaj je zasnovana tako, da so besedila »diplomatično«, tj. v celoti prepisana dosledno po rokopisu, spremlja jih digitalni faksimile izvirnika, kratek uvod poda osnovna dejstva o avtorju in besedilu. Besedila so torej na čisto prepisana v bohoričici in v starem prekmurskem črkopisu. Glede na to, da smo Slovenci z bohoričico živeli vsaj 300 let, tudi danes ne bo pretežka. Seveda pa je urejeni prepis mnogo laže berljiv od rokopisa.

Izsek začetka pridige z razlago očenaša p. Rogerija Ljubljanskega. Imel jo je v kapucinski cerkvi v Ljubljani na sedanjem Kongresnem trgu leta 1715. FOTO: NUK Ljubljana

Najstarejša besedila, objavljena v tej zbirki, so rokopisne pridige kapucina p. Rogerija Ljubljanskega (1667–1728) iz let 1715 in 1716. Oče Rogerij je bil znamenit pridigar in njegovi sobratje so poskrbeli, da sta po njegovi smrti izšli dve knjigi pridig. Napisal jih je seveda mnogo več, vendar so se izgubile. Majhen okrušek njegovega rokopisnega opusa se je rešil v Narodno knjižnico: vsaka od teh desetih pridig se zdaj svetlika pred nami kot dragulj duhovne lepote. Posebej zanimive so njegove razlage očenaša.

Od pesmaric do »Pogovora o točenju vina«

Ddr. Nina Ditmajer je poskrbela, da smo nekoliko nadoknadili primanjkljaj poznavanja rokopisnih pesmaric, iz katerih so na Štajerskem in v Prekmurju verniki prepevali stare in nove pesmi. Kar enajst pesmaric je, opremljenih z digitalnimi slikami, dostopnih v celotnem prepisu. Med njimi so posebej častitljive Martjanska pesmarica II, Berkejeva pesmarica in Ivana Šefa Cantuale Ecclesiasticum. V njih odzvanja izročilo stoletij petja in prenašanja besedil v ustnem izročilu, saj so bile pesmi zapisane pozneje. Veseli smo lahko, da lahko zdaj iz vse Slovenije dostopamo do teh dragocenih besedil. Med njimi so tri knjige cerkvenih »popevk«, kot se izraža starejša slovenščina, ki jih je deloma po izročilu, deloma na novo v letih okrog 1830 zapisal štajerski duhovnik Franc Verbnjak. Zapisal jih je v bohoričici, zato jih bomo zlahka brali. Z njegovimi tremi knjigami vstane pred nami lik doslej neznanega slovenskega duhovnega pesnika.

Zapisal jih je v bohoričici, zato jih bomo zlahka brali.

Duhovnik Silvester Mure (1743–1810), Škofjeločan, je leta 1791 napisal duhovito dramsko igro o dobrodušnem župniku, ki poskuša štiri vaške prijatelje vinske kapljice s pametnimi razlogi odvaditi od prekomernega pitja. Igra je razsvetljenska po težnji k zmernosti uživanja dobrin in razumni urejenosti človeka, v župnikovih slikovitih replikah o uničujočih posledicah pitja pa vsaj deloma tudi baročna.

Slovensko doživetje svojega in lastnega

Že teh prvih 25 e-izdaj, ki so trenutno dostopne, nam kaže, da so slovenski pisci baročne dobe ustvarili celovit književni sestav – pesmi, pripovedništva in dramatike. Notranji vzgib te književnosti je bila duhovna in etična usmerjenost človeka k presežnemu, k Bogu. V tem razmerju je slovenski človek odkrival temelj in vzpon svojega bitja. Prav zato v teh rokopisnih besedilih vidimo, kako se starejša slovenščina v usmerjenosti k svetemu in presežnemu vzpenja in dviga, da bi bila slovesna, praznična, vzvišena. Metafizično obzorje je bilo gibalo razvoja slovenske književne in jezikovne kulture skozi stoletja do razsvetljenstva in še dlje. Zato v teh besedilih lahko podoživimo dobršen del najlepšega, kar v slovenski omiki doživljamo kot svoje in lastno, a hkrati tudi sveto in presežno.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2024).