Eno izmed številnih pomenljivih sporočil knjige je tudi opozorilo na izrazita nazorska neravnovesja v številnih delih družbe, denimo v akademskem okolju in medijih. Poglejmo nekaj podatkov, ki jih Saad uvede z domislico: V akademskem svetu se lahko oblačite, kakor želite, toda vaše misli in prepričanja so podvrženi intelektualnemu podrejanju napredni ideologiji.

Pogosto slišimo, da se osrednji mediji posmehujejo očitku, da so kakor koli politično pristranski.

Tako je študija, ki so jo že pred poldrugim desetletjem izvedli na enajstih kalifornijskih univerzah, pokazala, da je bilo razmerje med demokrati in republikanci v tem akademskem okolju 5 : 1; na nekaterih področjih (denimo pri sociologiji) pa je bilo to razmerje celo 44 : 1. Najbrž so se zadeve od leta 2005 do danes še spremenile – seveda v naprednjaški prid in v škodo konservativnejši usmeritvi. Novejša študija iz leta 2016 o volilni registraciji profesorjev na 40 ameriških vodilnih univerzah je pokazala, da je bilo razmerje med demokrati in republikanci zlasti na nekaterih področjih izrazito nesorazmerno: pri zgodovini npr. 33,5 : 1, pri novinarstvu 20 : 1, pri psihologiji 17,4 : 1. Še novejša študija o politični pripadnosti profesorjev na večini od 60 najboljših ameriških fakultet za humanistiko je pokazala razmerje med demokrati in republikanci 10,4 : 1, na nekaterih ustanovah pa je bil delež republikanskih profesorjev tako rekoč ničen.

Gad Saad, avtor knjige Zajedavski um. FOTO: Facebook/Gad Saad 

Skoraj štirikrat večja verjetnost je, da so ameriški novinarji demokrati kot republikanci.

In še skok na medijsko področje, o katerem Saad zapiše: »Pogosto slišimo, da se osrednji mediji posmehujejo očitku, da so kakor koli politično pristranski. Študija, ki so jo leta 2013 izvedli na Fakulteti za novinarstvo Univerze Indiana, je pokazala, da je skoraj štirikrat večja verjetnost, da so ameriški novinarji demokrati kot republikanci. Čeprav se mnogi razglašajo za neodvisne, lahko mirno domnevamo, da gre za obliko ustvarjanja vtisa (četudi zato, da sami sebe slepijo, da so ideološko nepristranski).«

Podatke iz nekega na prvi pogled precej oddaljenega okolja lahko mirne duše preslikamo na slovensko akademsko, novinarsko in še kakšno področje.

Zakaj nizamo te podatke iz nekega na prvi pogled precej oddaljenega okolja? Ker jih lahko mirne duše preslikamo na slovensko akademsko, novinarsko in še kakšno področje – z enim pristavkom: da so današnje slovenske razmere zelo verjetno še bolj neuravnotežene od ameriških, saj so jih pomagali skrojiti nekdanji režimski monopoli, ki jih v ZDA pač ni bilo treba razbijati, pri nas pa so se s »samoobnovo« elit iz revolucionarno-avantgardne preteklosti podaljšali v sicer nominalno pluralno demokratično sedanjost, ki pa jo v marsičem krmili ista avantgardna mentaliteta, kot je prevladovala v starih partijskih časih. In ta mentaliteta preko svojih megafonov o sebi kričavo trdi, da je pojedla vso pamet tega sveta, zato drugačni pogledi od njenih preprosto ne bi smeli imeti pravice javnosti. Larifari! To je le slovenska inačica tistega zajedavskega uma, ki ga v bolj globalnih razmerah kritično secira Gad Saad, ker s svojimi nalezljivimi idejami ubija zdrav razum.

Ne pustite se prepričati, da morate biti tiho, če vaših pogledov ne požegnajo razni milosavljevići, repovži, slapšakove, štefančiči in kar je še tovrstnih dirigentov javnega mnenja.

V tem kričavem ključu je treba razumeti številna »prepucavanja«, s katerimi vstopamo v vročo politično jesen, ki bo navrgla predsedniške in lokalne volitve, pa še kak referendum za povrh. Ne pustite se prepričati, da je nazorsko neravnovesje, kot ga vidimo denimo na javni radioteleviziji, na državnih fakultetah, v javno financirani civilni družbi, v najglasnejši kulturniški srenji in še marsikje drugje, »naravno stanje«. Ne pustite se prepričati, da morate biti tiho, če vaših pogledov ne požegnajo razni milosavljevići, repovži, slapšakove, štefančiči in kar je še tovrstnih dirigentov javnega mnenja. Ne pustite se prepričati, da ne smete postavljati pod vprašaj njihovih navideznih samoumevnosti, ker se ob tem menda počutijo po pubertetniško užaljene.

Dovolite si razkošje zdravega razuma!

Dovolite si torej razkošje zdravega razuma, ki ga ljubeznivo in mirno, a hkrati pogumno in trdno, kritično in samokritično z besedami in dejanji zagovarjajte v zasebnem in javnem prostoru – pa bodi prilično ali neprilično.

Prispevek je iz septembrske številke Družinine priloge Slovenski čas.