Spomenka Hribar je avtorica daljšega poglavja na začetku, ponatisnjenega prispevka iz srede 80. let Krivda in greh ter dveh krajših poglavij o Antonu Mahniču oziroma njegovem pisanju v reviji Rimski katolik v 90. letih 19. stoletja, kjer je pisal, da sta edino Cerkev in vera prvenstvena v življenju človeka, vse ostalo pa je temu popolnoma podrejeno, tako liberalci, potem liberalci v cerkvenih vrstah, kot tudi narod.

Tine Hribar: Svetovni etos je minimalni skupni imenovalec človeštva

Vsa ostala besedila je napisal Tine Hribar. Poglejmo najprej, kako je opisal spravo.

Str. 226–229: »Sprava s samim seboj je predpostavka in izhodišče vseh drugih sprav. Najprej sprave z nespornimi, z vidika biti kot biti, pravrednotami; s spoštovanjem pravrednot človeka in človečnosti: svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, človekovega dostojanstva in zlatega pravila.

Vrednot, ki imajo tako »etično« kot »religiozno« razsežnost; saj so izvorno vezana na sveto kot sveto in zato v jedru vseh svetovnih verstev, tako teističnih kot predteističnih.

Verstva se med seboj razlikujejo na najrazličnejše načine, toda po njihovem jedru, ki ga tvori svetovni etos, ni razlik med njimi.

Svetovni etos je minimalni skupni imenovalec človeštva. Prav zato kršenje tega etosa, nespoštovanje pravrednot človeka in človečnosti ni nič drugega kot zločin zoper človečnost.«

Naša dolžnost je, da pokopljemo svoje mrtve

»Najočitnejši, če že ne prvi primer zločina zoper človečnost, je odvzem pravice do groba. Kot vse pravice tudi pravica do groba izvira iz človekovega dostojanstva.

Toda pred to pravico je posvečenost mrtvih, iz katere izhaja naša dolžnost, da pokopljemo svoje mrtve.

To pomeni, da človeškost človekovega odnosa do mrtvih temelji na preseku med posvečenostjo mrtvih in človekovim dostojanstvom, izražajočim se skozi pravice in dolžnosti.

Ob tem ne smemo spregledati, da pravice nikoli niso eno in isto kot dolžnosti. Pravice so naše pravice, dolžnosti pa so dolžnosti do drugih, med njimi tudi do mrtvih.

In to ostajajo, dokler naši mrtvi niso pokopani; se pravi: dostojno, obredno pokopani, ne pa samo zasuti. Pokopati ne pomeni le zagrebsti ali stresti pepel pokojnika kar, kot bi kdo dejal, v kanto.

Naj povzamem: pokopati mrtvega, svojega bližnjega, je naša dolžnost; naša pravica, ki nam jo morajo omogočiti drugi, vključno z državo, pa je pravica do groba, v katerem je pokopan pokojni. Naj počiva v miru!«

Ali sem storil vse, da bi našel mrtvega in ga pokopal?

»Vzvratno gledano: dokler moj bližnji ni pokopan oziroma nima groba, nima miru. V prenesenem pomenu, kajti v dobesednem pomenu to, da mr­tvi nima miru, pomeni, da meni ne da miru. Da me, ker leži na moji vesti, vznemirja.

Zaradi nepokopanosti mrtvega, zaradi tega, ker mrtvi nima svojega groba (z vidika svojcev našega groba), imam slabo vest. Vest me ne le peče, marveč me grize in čedalje bolj razjeda; obenem tiho toži, a me, četudi neslišno, hkrati zmerom glasneje obtožuje.

Vest je moja prva tožnica (v etičnem pomenu, ne v pravnem pomenu javne tožilke) in moja prva, pravzaprav edina sodnica. Saj navzven nisem odgovoren, zato tudi ne kriv za nepokopanost nepokopanega.

Kljub temu se notranje čutim krivega. Saj se nenehoma sprašujem: Ali sem storil vse, da bi našel mrtvega in ga pokopal?«

Kočevski rog, prva spominska slovesnost pod Krenom 8. julija 1990. Foto: arhiv I. Ž.

Sprava z mrtvimi je predpogoj sprave med živimi

»Takšno travmo, odprto rano, so svojci pomorjenih in nepokopanih domobrancev (svojih otrok, mož, bratov in sestra) desetletja nosili v sebi, nekateri do lastne smrti.

Pa ne le svojci, vsi, ki smo vedeli za usodo domobrancev, smo bili ranjeni, prizadeti, neposredno, posredno pa tudi tisti, ki niso vedeli, a so čutili, morali čutiti.

Kaj je tedaj prinesla spravna slovesnost vsem, tistim, ki smo bili tam, pa tudi tistim, ki so se je udeležili le po televiziji in radiju? Kaj smo doživeli ob pokopu, čeprav le simbolnem, mrtvih, a doslej nepokopanih ljudi? Najprej ljudi kot ljudi, šele potem kot domobrancev.

Ta pokop je prinesel spravo z mrtvimi, z njihovo posvečenostjo. In jih tako šele tedaj vključil v naše občestvo živih in mrtvih, nas pa občestveno povezal z njimi. In v tistem trenutku smo že tudi začutili, da smo s tem stopili na pot sprave med živimi. Kajti sprava z mrtvimi je, se moramo strinjati skupaj z nadškofom Šuštarjem, predpogoj sprave med živimi.«

Od sprave z mrtvimi do polne sprave med živimi je dolga in naporna pot

»Tistega dne, 8. julija 1990, rekli smo mu spravni dan, je z nas (ne pa tudi z domobrancev) padlo veliko breme.

Bili smo si enotni glede posvečenosti mrtvih oziroma nujnosti spoštovanja te pravrednote, ki je iz človeka naredila človeka; bili pa smo tudi srečni.

Vstopili smo v prostor, ki nam ga je, poln upanja, v Zdravljici zarisal Prešeren: 'Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo ...' Le vstopili, prestopili prag.

Zavedajoč se, da je od sprave z mrtvimi do polne sprave med živimi še dolga in naporna, morda tudi mučna pot. Pa vendarle.

Doživeli smo očiščenje, tisto, čemur so antični Grki rekli katarza. Katarza nas samih, ki jo moramo dosledno razločevati od lustracije, tj. čistke (običajno z izobčenjem drugih in drugačnih).«

Kočevski rog, Milan Kučan, Janez Kocijančič in Pavle Kogej, 8. julij 1990. Foto: arhiv I. Ž.

Demokratične volitve so pomenile konec totalitarnega komunističnega režima

»Julijska spravna slovesnost leta 1990 kot vstop v slovensko spravo na eksistencialni ravni je bila mogoča, ker smo dobra dva meseca pred spravnim dnem že uresničili spravo na politični ravni, namreč s prvimi svobodnimi volitvami.

Te, demokratične volitve, so na načelni ravni pomenile dokončni konec totalitarnega komunističnega režima, režima, ki je ob svoji vzpostavitvi zagrešil pokol v Kočevskem rogu.

Zato sta si na spravni slovesnosti predsednik države Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar lahko brez zadržkov segla v roke.

Kučan ni bil več nastavljeni komunistični funkcionar, marveč demokratično izvoljeni predsednik. Predsednik česa? Formalno predsednik predsedstva, vsebinsko pa predsednik Republike Slovenije kot republike slovenskega naroda.

Naroda z lastno državo, nacije, ki smo si jo prek osamosvojitvenega plebiscita sicer uresničili (šele? ali pa že!) čez dobro leto dni.«

Kočevski rog, grobišče pod Krenom, spominska slovesnost, pogled v brezno, 3. junij 2017. Foto: arhiv I. Ž.

Zamolčana zgodovina in sočutje

Naslovi poglavij v knjigi so:

Krivda in greh

Zamolčana zgodovina in sočutje

Slovenski razkoli

Leto 1935: Klerikalni začetek versko držav­ljanske vojne

Oblike kolaboracije z okupatorjem

Kaj je in kaj ni vsebina sprave

Politkomisarstvo katoliških kuratov 1944/2024

Spravno stanje 2020/2021

Vprašanja etičnosti

Prihodnost sprave

Slovenska sprava in SAZU

Odzivi na izjavo Slovenska sprava

Rezistenca in revolucija, kooperacija in kolaboracija

Evropska sprava

Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice

Kočevski rog, polaganje venca predsednika republike Boruta Pahorja, 2. junij 2018. Foto: Jože Potrpin

Partizani so med vojno (!) umoril več kot 4.000 Slovencev (civilistov)

Glavno pozornost Tine Hribar v knjigi posveča (katoliški) Cerkvi. Ta je po njegovem povezana s tremi razkoli v slovenski zgodovini: s pokristjanjevanjem Slovencev oz. naših prednikov v 8. stoletju, z reformacijo in protireformacijo ter z državljansko vojno oziroma bratomornim spopadom med drugo svetovno vojno.

Hribar skoraj v celoti uporablja termina državljanska vojna in bratomorni spopad. Verjetno zato, da bi izenačil pomen in krivdo obeh strani, komunistično-partizanske in protirevolucionarno-domobranske.

Komunistično revolucijo in revolucionarno nasilje komajda omeni. Skozi knjigo je »drugo stran«, to je komunistično ali partizansko, le omenjal. Zanj sta narodnoosvobodilni boj in Osvobodilna fronta izrazito pozitivna termina oz. gibanji.

Domobranci so zanj izrazito negativni, ker da so se borili proti partizanom, ki so bili borci proti okupatorju, in so hkrati s tem okupatorjem sodelovali.

Prav malo je v knjigi razumevanja za silne stiske, ki so jih ljudje preživljali zaradi komunistično-partizanskih zločinov med vojno. Ne nazadnje so partizani med vojno (!) umoril več kot 4.000 Slovencev (civilistov).

To je seveda izrazito-črno-bela podoba dogajanja.

Kočevski rog, častna straža ob vencu predsednika republike Boruta Pahorja, 2. junij 2018. Foto: Jože Potrpin

Sprava, demokracija, različni pogledi, totalitarizem ...

Tine Hribar je v isti koš zmetal Antona Mahniča, Aleša Ušeničnika, Lamberta Ehrlicha in Gregorija Rožmana. V knjigi je veliko citatov njihovih stališč.

Avtor le malo razume Ehrlichov položaj aprila 1942, ko je moral nasloviti znano pismo na italijansko oblast.

Enako ne razume izjemne odgovornosti škofa Rožmana med celotno vojno, še posebej pa od pomladi 1942 naprej, ko so komunisti s svojimi paravojskami začeli na debelo ubijati Slovence.

Še bolj ne razume, da Slovenci pri organiziranju samoobrambe pred revolucionarnim nasiljem niso mogli ignorirati okupatorja.

Zanj je razlika med partizani oziroma bojem proti okupatorju in revolucionarnim nasiljem jasna. Za revolucionarno nasilje so odgovorni boljševiška partija oziroma Kardelj in Kidrič. To, da so partizani (kot vojska KP) sistematično ubijali Slovence, zanj ne obstaja.

To je le nekaj drobnih opazk, saj je tu obširnejše pisanje nemogoče, knjiga obsega 590 strani, v njej pa je zelo veliko trditev in sklepov. Z mnogimi se je mogoče strinjati, s kakšnimi pa tudi ne. Vse to je stvar razprave in argumentov.

Smo v demokraciji in torej v vsem, kar ta pojem zaobjema. Vsekakor ne, da je sprava to, da refleksije o naši preteklosti ne sme biti, ker da to povzroča »nova sovraštva«, nove razdore, celo razkole ...

Le upati je, da kdo sprave ne vsiljuje zato, da bi utišal drugače misleče ali različne poglede na kar koli, kar bi bilo utišanje demokracije in restavracija enega mišljenja (totalitarizma).

Kočevski rog, križci, najdeni ob breznu oz. morišču Macesnova gorica, 2007. Foto: Mitja Ferenc

Vohunske spletke in umori na Svetem sedežu

Založba Ciceron je izdala prevod knjige Vohunske spletke in umori na Svetem sedežu.

Avror knjige Manhattan (1914–1990), v Milanu rojeni baron, je bil pisatelj, zgodovinar, pesnik in slikar, ki se je šolal na pariški Sorboni in londonski School of Economics.

Ob italijanskem napadu na Etiopijo je bil izgnan iz Italije, med drugo svetovno vojno je vodil radio Svobodna Evropa in pisal o različnih političnih temah.

Je avtor številnih knjig, med katerimi najbolj ostajajo v spominu dela, v katerih je z velikim osebnim poznavanjem ljudi in dogodkov razpravljal o vlogi Vatikana v svetovni politiki in svetovnih zadevah.

Vatikan je v svetovni politiki nekaj posebnega

Miniaturna državica sredi Rima, sedež papeža in glavni štab globalne katoliške cerkve, je v svetovni politiki nekaj posebnega.

Nima niti omembe vrednih oboroženih sil niti ozemlja niti prebivalstva, pa vendar je velesila, ki v globalni politiki odtehta najmanj toliko kot ZDA, Rusija ali Kitajska.

Dobra milijarda vernikov, razporejenih praktično po vsem svetu, predstavlja »mogočno volilno telo, skupino pritiska, armado, obveščevalno omrežje in še kaj, skratka vse tisto, kar daje moč posvetnim državam«, piše v spremni besedi.

»Le da ima Vatikan pred temi še eno prednost, vodi ga zadnji absolutistični vladar, papež, ki se praktično sam, ne oziraje se na kogar koli, odloča o čemer koli in za to nikomur ne odgovarja.«

»Od tega, kdo bo sedel na Petrovem prestolu, je pogosto zato usodno odvisen uspeh globalnih politik posvetnih velesil.

Zato sodobni papeži včasih umirajo nenadoma, ravno v pravem trenutku in brez pravega, medicinsko utemeljenega razloga, 'po volji božje pravičnosti', katere roka sega zdaj do te, zdaj do one tajne službe ali podtalne zarotniške združbe.«

Prelomni papež Janez Pavel II.

»V igro so velikanski interesi. Ko je ob koncu sedemdesetih let nenadoma umrl Albino Luciani, papež. Janez Pavel I., in je na njegovo mesto sedel Poljak Karol Wojtyla, papež Janez Pavel II., so ameriški politično-vojaški strategi lahko pritisnili na zeleno luč; začel se je frontalni napad na sovjetski vzhodnoevropski imperij in njegove poganjke po vsej zemeljski obli. V dobrem desetletju se je svet obrnil na glavo. In postal takšen, kakršnega imamo danes.«

Ali: »Napetost v Evropi se je stopnjevala, vsak čas bo izbruhnila druga svetovna vojna. Papež Pij XI., ki se je sprva spogledoval z italijanskim fašizmom, je v nemškem nacizmu končno prepoznal veliko grožnjo človeštvu in pripravil politično oporoko z obsodbo fašističnega in nacističnega totalitarizma.

Tik pred napovedano javno objavo je nenadoma in nepojasnjeno umrl, dokument z obsodbo pa je izginil. Štirideset let pozneje se je zgodba ponovila. Nepojasnjene smrti po le 33 dneh papeževanja je umrl 'dobri papež' Luciani, Janez Pavel I.; prav na večer, ko je sklenil odločno počistiti Avgijev hlev vatikanskih financ in visoke, blokovske politike.« To sta dve zgodbi v knjigi, ki naj bi temeljito posegli v tok evropske in svetovne zgodovine.