Jože Možina: Knjiga prinaša pomiritev, olajšanje, nekdo je zapisal celo osvoboditev (od laži). FOTO: Tatjana Splichal



Kosovelova dvorana Cankarjevega doma je bila 11. decembra lani zasedena do zadnjega sedeža, marsikdo, ki je želel vstopiti, pa je ostal pred vrati. Gotovo dvorana ni bila prvič tako polna, a zelo redko, če sploh kdaj, se je zgodilo, da bi toliko ljudi prišlo na predstavitev knjige. Takšne pozornosti je bila že v prvem koraku, s katerim je vstopila v javni prostor, deležna monografija Slovenski razkol. Leto dni pozneje se o tem prvem koraku in številnih nadaljnjih pogovarjamo z avtorjem knjige: zgodovinarjem dr. Jožetom Možino.

Ali se vam spomin kdaj še ustavi ob prvi predstavitvi vaše monografije v Cankarjevem domu? Če si dovolim oseben vtis: dogodek je tudi na tiste, ki smo že kot novinarji vajeni takšnih ali drugačnih predstavitev, deloval izjemno po številnosti občinstva, pozornosti spremljanja, tudi velikih pričakovanjih …

To je lep spomin, moja družina, sorodniki in dobri prijatelji so bili tam. Pa številni, ki so mi pomagali, na čelu z mentorji, sozaložniki iz vseh treh Mohorjevih družb. Ko se je dvorana tako hitro napolnila in je ogromno ljudi ostalo pred vrati, se je pokazalo, da gre za nekaj neobičajnega, celo izjemnega in táko je bilo v številnih pogledih tudi nadaljevanje »pohoda« te monografije med bralce. Prvi tisk so v nekaj dneh dobesedno razgrabili, ni je bilo mogoče tako hitro ponatisniti, podobno je bilo z ostalimi ponatisi; kot kaže, bo tudi sedaj knjiga kmalu pošla. V naslednjih dneh in tednih so me zasula vabila za predstavitve z vseh koncev Slovenije in zamejstva.

Kje vidite razlog, da so se, kot pravite, s knjigo identificirali po vsej Sloveniji?

Pokazalo se je, da je globoka rana, ki jo je medvojno in povojno revolucionarno nasilje zasekalo v najbolj vitalen del slovenskega naroda, kmetstvo, meščanstvo, podjetništvo, končno tudi delavstvo, neverjetno močno povezovalno polje spomina, skupne identitete, ki zadeva vse slovenstvo. Ljudje hočejo razumeti, kaj se je dogajalo. Včeraj sem bil v stiku z naročniki knjige in dva sta mi rekla: »Moj oče je bil partizan, ampak želim izvedeti …« Tu je morje krivic, ki vpijejo v nebo. Mi še vedno ne dojamemo, kakšno razsežnost je imel totalitarni režim, ko je po vzorcu iz osrednje Slovenije povsod razpredel svoj totalitarni stroj uničevanja, poniževanja in razgradnje gospodarskih, kulturnih in verskih vrednot našega naroda, ki so se gradile stoletja. Še dobro, da smo obstali in se leta 1990 rešili tega oklepa. Seveda ne brez posledic in ne brez odpora močnih ostankov režima. To knjigo, kot vidim iz številnih odzivov, bralci razumejo tudi kot vogelni kamen resnične zgradbe, ki se ji reče slovenska medvojna zgodovina. Seveda prihaja knjiga ob bok številnim drugim delom kolegov, ki so v zadnjih deset­letjih opravili veliko delo, naj omenim le dr. Tamaro Griesser Pečar in dr. Borisa Mlakarja.


Dr. Jože Možina ob prvi predstavitvi Slovenskega razkola 11. decembra 2019. FOTO: Tatjana Splichal


Skoraj vsakič, ko se kdo prodorno in argumentirano loti razgradnje tabujev preteklosti, v javnosti še glasneje kot sicer zazveni refren pesmi »pustimo preteklost, ozrimo se v prihodnost, ne oživljajmo starega razkola«. Kakšen je vaš pogled na tak­šno prepričevanje? Ali Slovenski razkol res poglablja dejanski narodov razkol?

Udeleženci predstavitev in bralci knjige ugotavljajo ravno nasprotno. Knjiga prinaša pomiritev, olajšanje, nekdo je zapisal celo osvoboditev (od laži). To je tudi moj namen, ki je jasen že v uvodu knjige, v vseh pomenskih razsežnostih in v sklepni analizi, ki predstavlja zgoščen prikaz dejstev. Seveda ne morem oporekati, da knjiga marsikoga tudi vznemirja in jezi, pa ne zato, ker zapisano ne bi bilo res, ampak zato, ker ponuja ključ za razumevanje vzrokov in nosilne krivde za slovenski razkol. To bi dediči nasilja radi prikrili. Seveda se na taka oporekanja ne morem ozirati. Opozarjam še na eno dimenzijo, ki je bralcem in udeležencem predstavitev zelo blizu oz. se v njej hitro prepoznajo. Gre za vključitev spoznanj epigenetske znanosti, moderne discipline, ki, poenostavljeno povedano, raziskuje in potrjuje, da se travme prednikov lahko prenašajo na potomce tudi v dednem zapisu. Vojna, posebej takšna v prepletu z revolucijo in protirevolucijo, kot smo jo imeli pri nas, je leglo travm. V stvarnem življenju to pomeni, da lahko vnuki trpijo za travmami, ki so jih doživeli njihovi stari starši, pa se izvora težav sploh ne zavedajo. Genetski prenos travm na potomce po nekaterih raziskavah lahko močno zniža sposobnost potomcev za soočanje s stresom. Taki imajo nižjo raven stresnega hormona, so bolj občutljivi. Glejte, kdor malo pozna nrav slovenske nacije, ve, o čem govorim. Parola »pustimo preteklost« je tu naj­slabša izbira, ki je hkrati neizvedljiva. Travmatični zgodovini ne moremo ubežati, še najmanj z zanikanjem ali prikrivanjem. Čas je, da se z njo soočimo, jo spoznamo, predelamo in potem tudi odložimo. Naj bo končno jasno: zgodovine ne spoznavamo zaradi nostalgije ali vračanja v preteklost – to je naložba v normalnejšo prihodnost. To je zaključna poanta knjige Slovenski razkol.

Če si za sklep dovolim biti oseben: v knjigo ste vložili ne le velik del strokovnega, temveč tudi svojega zasebnega in ne nazadnje tudi družinskega življenja. Ali je ta vložek z odzivi, ki jih doživljate, dobil zadoščenje?

Zadoščenje je prišlo v vseh pogledih, odzivi so številni in ganljivi, tudi vložen čas nikakor ni bil zaman. Seveda pa so stotine ur v ta namen v smislu družinskega življenja in zdravja nekaj povsem drugega in tu je težko iskati zadoščenje. Tu plačujem višjo ceno. Zavedam se tudi tveganja, ker so krogi, ki jim knjiga ruši privilegiran svet, razdraženi. S tem se nekaterim kolegom, ki žal z zavistjo gledajo na uspeh knjige, ni treba ukvarjati.

Gotovo pa vam je moč za ta podvig dalo tudi družinsko okolje, ki vas je oblikovalo od malega …

Res, imel sem srečno okoliščino, ker sem bil obdan z resnicoljubnimi in dobrimi ljudmi v obeh družinah po očetovi in po mamini strani. V teh dneh je epidemija vzela enega od njih, mojega soimenjaka strica Jožeta. V letih snovanja knjige, zlasti v sklepni fazi, pa so mi veliko pomagali zanesljivi prijatelji, začenši z dr. Mitjo Štularjem.
_ _ _

*Celoten pogovor si lahko preberete v tedniku Družina (50/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Slovenski razkol

Jože Možina o komunističnem nasilju med vojno

Let pomladnega metulja sredi zime

Knjiga z odrešilnim sporočilom