Poglejmo najprej, kakšno je stanje pri otrocih in mladostnikih. Pismo je podpisalo 320 pediatrinj in pediatrov ter šolskih zdravnic in zdravnikov. Kot opozarjajo, »je 22.600 otrok in mladostnikov brez izbranega zdravnika. 44 šol nima imenovanega zdravnika šole. Luknje krpajo upokojeni kolegi in kolegice. Nekateri med njimi so starejši od 80 let«.

Na 25 mest se je prijavilo le 12 kandidatov

Pediatri ocenjujejo, da bi potrebovali 21 novih specialistov za obstoječe potrebe in zapolnitev mreže imenovanih zdravnikov šol. Še 15 bi jih potrebovali za opredelitev pacientov, ki so ostali brez izbranega zdravnika. 28 specializacij na leto pa potrebujemo za pokritje načrtovanih upokojitev. Na 25 razpisanih mest za specializacijo se je nedavno prijavilo 12 kandidatov. »Vzroke vidimo v tem, da je zapostavljanje primarnega javnega zdravstva tako vidno in delovna mesta za začetnike tako nekonkurenčna, da mlajši kolegi iščejo priložnosti drugje, morda celo v tujini.«

Birokratski nesmisli

Prst so usmerili v odločevalce, ki jih pozivajo, »da namesto v grajenje javne podobe svojo energijo usmerite v izboljšanje delovnih pogojev. Pomagajte nam pripeljati v sistem mlade in motivirane mlade sile s kadrovskimi ukrepi, ki bodo prinašali tako hitre rešitve kot dolgoročno upanje, da bomo še naprej lahko svoje delo opravljali kakovostno in varno«. Med drugim opozarjajo na birokratske nesmisle. »Zadnja uredba, ki predpisuje kazen 10 tisoč evrov za nepolno izpolnjen obrazec, pomeni, da je lahko pediatrična ambulanta v trenutku ob dve tretjini mesečnega nadomestila, iz katerega se plačuje zdravljenje pacientov, stroške preiskav in plače zaposlenih (čistilk, administratorjev, medicinskih sester in zdravnikov).«

Delo opravljamo z veseljem

Svoje pismo so zaključili z besedami, da svoje delo doživljajo kot izjemno »nagrajujoče in ga opravljamo srčno in z veseljem. Žal v trenutnih razmerah prepogosto preko meje lastnega zdravja ter vrednot našega družinskega in zasebnega življenja«.

Javno pismo slovenskih pediatrinj in pediatrov.docx

»Tudi družinski zdravniki v Sloveniji imamo dovolj«

S temi besedami pa na svoj položaj opozarjajo zdravniki družinske medicine, ki predstavljajo največjo skupino specialistov v Sloveniji, v vsaki ambulanti pa dnevno obravnavajo približno 50 bolnikov. »Situacija v Sloveniji je takšna, da nas je v družinski medicini velika večina zdravnic, mater in žena, zato je odsotnosti več kot v drugih specialnostih.« Po njihovem mnenju je treba nujno razširiti mrežo in privabiti nove zdravnike v družinsko medicino, »saj nas je kronično premalo,« je zapisalo 336 podpisnikov v pred dnevi objavljenem pismu.

Vlada išče bližnjice

Skrbijo jih pozivi, da se mora potrebno število opredeljenih bolnikov na enega zdravnika še povišati, »namesto da bi se od vlade zahtevalo, da uredi pogoje dela, poveča število zdravnikov v družinski medicini in s tem poveča dostopnost do družinskega zdravnika. Vlada bi morala z ustreznimi ukrepi naslavljati vsebino in bistvo zdravnikovega dela ter zdravnika razbremeniti administrativnih opravil, a žal z odloki in ukrepi išče le bližnjice in matematične poti, ki delo samo še bolj zapletajo«.

Kmalu »bomo lahko pisali le recepte«

Če se bo čas, predviden za obravnavo enega pacienta, še bolj zmanjša, »bomo zdravniki družinske medicine kmalu lahko pisali le še recepte. Žal se taki situaciji bližamo s hitrimi koraki. Uveljavitev delovnega časa po evropski direktivi, to je 40 ur in 8 nadur na teden, je na primarnem nivoju že pokazala, da v manjših zdravstvenih domovih ni več mogoče izpeljati ambulantnega dela, ampak le še nujno medicinsko pomoč«. Rešitve ne vidijo v povečevanju števila sodelavcev v timu, ampak v večjem številu zdravnikov.

Javno pismo družinskih zdravnikov v Sloveniji.docx

Smo prva bojna linija

Zato pozivajo slovenske državljane, da se zavzamejo za dostopno, varno in strokovno zdravstvo. »Zdravniki sami očitno nismo dovolj pomemben člen te družbe, da bi nas politika slišala. Zdravniki družinske medicine smo bili v času stavke skoraj enako dostopni kakor običajno, iz preprostega razloga, da skoraj vse, kar delamo, sodi v minimum delovnega procesa. Smo tako rekoč prva bojna linija, tisti, s katerimi se bolniki srečajo najprej. Ne smemo dovoliti, da neprimeren odnos vlade do nas in bolnikov pripelje vse v situacijo, ko državljani ne bodo več mogli do nas. Ne zato, ker mi ne bi hoteli, ampak zato, ker NAS NE BO!«