V prostorih galerije Družina v Ljubljani so danes predstavniki Slovenskega okteta predstavili dolgo pričakovano in pravkar izdano zgoščenko z naslovom Božič s Slovenskim oktetom. Na njej je petnajst skladb, izbranih iz tradicije slovenskih božičnih pesmi, vse od 19. stoletja naprej.

Brez Svete noči ni slovenskega božiča

Zgoščenko je na pot med ljudi pospremil umetniški vodja okteta Jože Vidic, ki je o nastanku povedal: »Izbor skladb je pogojen z željo, da bi predstavili moški zbor in bi ob njem zasijale orgle kot kraljica inštrumentov. Za ploščo smo se dogovarjali kar nekaj let, na koncu smo se odločili za izbor 14 slovenskih božičnih pesmi, ki smo jim dodali še Sveto noč, ki ni in po drugi strani je slovenska – brez nje namreč ne more zazveneti noben slovenski božič.«

Za skladbe so se odločili po tem, ko so pred letom dni našli zbirko skladb Janeza Močnika, ki so obogatile program Slovenskega okteta, saj »te skladbe še posebej sijejo«, je v zanosu dodal Vidic. Za zgoščenko si člani okteta želijo, da bi bila vsaj pol tako lepo sprejeta kot prva iz leta 1966 in če bo našla pot širom sveta. »Z njo vstopamo v slovenske domove,« je zgoščenko pospremil Vidic.

Sveto noč Slovenci vzeli za svojo

Dr. Andrej Misson, ki je napisal spremno besedilo zgoščenke je povedal, da je z uvodom želel zajeti neizmerno dobo božičnih dogodkov, ki so povezani z glasbo. Posebej se je posvetil slovenskim skladateljem, ki so vplivali na slovensko skladbo, o skladbi Sveta noč pa hudomušno pripomnil, da »če ne bi imeli dobrega spomina, bi kar pozabili na Grüberja (avtorja Svete noči, op. a.) in bi bila kar slovenska«.

»Spremljati 8 tako žlahtnih glasov je veselje«

Na predstavitvi je o svojem sodelovanju pri snemanju zgoščenke spregovoril tudi organist Tone Potočnik, ki je Slovenski oktet spremljal na orglah v Sodražici: »Božič in orgle so mi poseben izziv, ker si božiča brez njih skoraj ne moremo predstavljati. Poleg tega pa smo pri tem aktivno prisotni, ne gre za koncertno dogajanje.« Povedal je, da so bile izbrane orgle zares veličastne, zato se je lahko »igral« z registri, ob tem pa je spremljal osem žlahtnih glasov, zato se tega ni mogel drugače kot veseliti, je občutke strnil Potočnik.

Glasbeni producent Boris Rener, ki je bil najbolj »pod pritiskom« rokov, je o snemanju odkrito povedal, da je bil projekt vsekakor velik izziv, hkrati pa so z njim zavzeli veliko topline, »ki je delno posledica mraza, v katerem so snemali«.

Kdo je prevedel Sveto noč v slovenščino?

Na predstavitvi se je vnela zanimiva razprava o tem, kdo je pravzaprav poslovenil Sveto noč – Jakob Aljaž ali kdo drug? S pomočjo glasbenih poznavalcev med publiko in knjige, ki jo je imela poslušalka »slučajno« s sabo, smo odkrili, da so prevod že leta 1879 objavili v Zgodnji danici, pod njim pa se je podpisal Radoslav, je pa res, da je Jože Humer, ki je prevedel četrto, peto in šesto kitico Svete noči, ki se ne pojejo, zapisal, da je prve prevedel Jakob Aljaž. Očitno nekaj uganke ostaja za vse sladokusce slovenske glasbene zakladnice.


Zgoščenko lahko naročite pri založbi Družina:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/1484EC78E7E3FEA9C1257AD1003C26EC?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal