Pri maši so sodelovali laiki, redovnice in duhovniki iz različnih župnij, kjer je novomašnik kot bogoslovec in diakon spremljal različne skupnosti. Posvečenja so se udeležili tudi duhovniki iz Slovenije: lazarist Roman Travar, Janez Cerar in p. Tomaž Mikuš. V preteklih dneh so v Argentini obhajali Damianovo novo mašo; upa, da jo bo v prihodnjih mesecih obhajal tudi v Sloveniji.

Življenjska pot novomašnika Damiana Črnaka je zgodba, ki priča o tem, da Bog vodi človeška življenja, tudi če se na poti pojavijo ovire.

Damian Črnak je duhovniško posvečenje prejel prav na svoj 40. rojstni dan. FOTO: osebni arhiv

Ga Bog res kliče?

Damian se je leta 1984 rodil slovenskim staršem v Buenos Airesu v Argentini. Povedal je, da si ni mislil, da bo kdaj postal duhovnik, čeprav je odraščal v katoliški družini in v močni skupnosti. Pri 19 letih pa mu je duhovnik Janez Cerar, ki je v tistem času opravljal poslanstvo misijonarja v Argentini, ob nekem srečanju dejal, da bi bil dober duhovnik. »Te besede so se me zelo močno dotaknile, a jih sploh nisem mogel razumeti. Ko pa sem zaslutil, kaj to pomeni, sem itak rekel, da ne, in tega nisem želel. Pet let sem se boril s to mislijo,« je priznal.

Ker je vseeno želel nekako preveriti, ali je klic resničen, je Boga prosil za nekaj posebnih stvari. »On je na neverjeten način, z ogromno podrobnostmi uresničil, kar sem ga prosil. Bog je v tistem trenutku zmagal. Kar sem jaz prosil, je on uresničil. Nisem imel druge možnosti, kot da grem za duhovnika. Jaz sem moral iti za duhovnika, za to se nisem svobodno odločil,« se spominja.

Bogoslovska leta v Sloveniji

Leta 2007 se je Damian odpravil v Slovenijo, najprej kot športnik, nato pa je ostal kot študent na Univerzi v Ljubljani. Jeseni 2008 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov v Ljubljani, od koder so ga odslovili leta 2015. Dve leti kasneje se je vrnil v Argentino, kjer je nadaljeval svojo pot do duhovniškega posvečenja.

Ker je imel opravljenih že veliko izpitov, je študij kmalu dokončal, nato pa se je kot bogoslovec namesto v bogoslovju uril kar na župnijah: najprej je bil štiri leta v Dina Huapi, nato leto dni v kraju Bariloche, zdaj pa je že eno leto v Bolsónu.

Svobodna odločitev in veselje ob posvečenju

»Leta 2021 sem začutil, da me Bog ne želi prisiliti v duhovništvo. 'Res hočem, da ti to izbereš,' te besede so me spremljale skozi vse leto. Takrat sem se v resnici odločil, da želim biti duhovnik. Bog me je spremljal na moji poti: ozdravil me je, mi je pomagal, me utrdil in danes sem srečen. Zdaj lahko iskreno rečem: Z veseljem sem duhovnik! Nikoli si nisem mislil, da bom lahko to rekel!«

Damian je povedal, da je pri posvečenju čutil zelo močen mir. »V tistem trenutku sem vedel, da moram biti duhovnik, ker Bog ve, da bom kot duhovnik presrečen. Bogu popolnoma zaupam, in to mi je dalo ogromno miru. Ni bila takšna sreča, da bi skakal od veselja, ampak en mir in neverjetna toplina,« se spominja. Iskreno je povedal, da še ne ve, kakšen bo kot duhovnik. »Ampak vem, da če bom hodil za Jezusom, mi bo pokazal, kakšen duhovnik naj bom. Hočem odkrivati duhovništvo, kakršno od mene želi Bog.«

Marija zame je dom. Pri Mariji najdem tolažbo in moč za vse težke trenutke. V najtežjih trenutkih v svojem življenju sem pri njej našel tolažbo. Daje mi upanje, da bo vse v redu, in utrdi moje zaupanje Jezusu in Bogu. Brez Marije sploh ne morem!
Ko sem bil v Sloveniji, sem neštetokrat šel iz Ljubljane na Brezje peš, in to mi ostaja v zelo lepem spominu. Marija je zame vse, me opogumlja, in vem, da če želim biti dober duhovnik, moram biti vedno tesno povezan z njo.

Misijonsko poslanstvo: dvajset duhovnikov za območje, veliko kot sedem Slovenij

Do julija bo Damian ostal v župniji, kjer je deloval že do sedaj, julija pa bo škof določil, kam bo šel. Najbrž bom kakšno leto kaplan, je razložil Damian. »Vedeti je treba, da je škofija Bariloche velika kot sedem Slovenij, a ima le dvajset duhovnikov. Je ogromna, močno potrebujejo duhovnike. V moji župniji je en duhovnik za 80 tisoč ljudi.« Damian je po osmih letih prvi novomašnik v škofiji.

Povedal je, da je v Bolsónu prisotnih okoli 70 različnih duhovnosti in da je Katoliška Cerkev le ena od njih. »Tako se moramo neprestano pogovarjati, moramo se razumeti z drugimi. Naše delo je ves čas misijonsko. Vsak dan se dogajajo čudeži: ljudje prihajajo in odkrivajo, da je tukaj resničen mir. Katoliška Cerkev je prostor, kjer lahko ljudje najdejo mir. Dotakne se jih, da je Bog resničen, vidim, da jim veliko pomeni, da odkrijejo Boga, ki je milosrčen,« je pripovedoval. »Trenutno spremljamo pet katehumenov, ki so vero našli pred nekaj meseci. V njih vidim močno veselje, ko spoznavajo, da je Bog resničen. V Bolsónu se učim opazovati, kako Bog deluje v ljudeh, kako jih išče, kako jih spremlja. To je noro! To me res veseli kot duhovnika. Če sem česa vesel, sem prav tega.«

Pripovedoval je o mladi ženski, ki je notranji mir iskala v jogi, reikiju in še kje drugje. Ker je imela verno teto, je hotela nekaj izvedeti še o Jezusu. »Čez nekaj časa je vse drugo zavrgla in zdaj bo kmalu prejela birmo, pripravlja se s takim veseljem in gorečnostjo! To me res veseli, ko vidim, kako Bog deluje. To je res pravi misijon.«

Pri njihovem delu jim pomagajo tudi laiški sodelavci. »Bog totalno zaupa laikom,« je dejal. »So pravi Jezusovi učenci in iz svojih težkih življenjskih izkušenj lahko pričujejo, kar je zelo pristno. To da ljudem, ki prav tako hodijo skozi preizkušnje, upanje.«

Nositi svoj križ z Bogom

Tudi Damian je moral na svoji poti do duhovništva čez težko preizkušnjo. Leta 2010, ko je bil bogoslovec v skupnosti lazaristov, je namreč doživel spolno zlorabo s strani duhovnika. »Čutim se svoboden. Ne čutim nobene jeze ali sovraštva do lazaristov, že od začetka sem čutil samo veliko žalost,« je dejal nekoliko zadržano. Pojasnil je, da je čutil žalost zaradi načina soočanja s tem, kaj se je zgodilo. »Doživljal sem, da slovenska Cerkev ni bila pripravljena poslušati in prevzeti odgovornosti, da bi to razčistili.«

Zlorabo, ki se mu je zgodila, doživlja kot križ. »Če nosiš križ z Bogom, je ena stvar, če ga nosiš sam, te to ubija,« je dejal. Hvaležen je, da so ga v težkih časih spremljali ljudje, ki so ga spodbujali, da je ostal povezan z Bogom.

»Molil sem: Jezus, zakaj se je to zgodilo, daj, povej, kaj lahko naredim. To je zame pretežko. In na neverjeten način je Bog ozdravil mojo rano.«

Njegova rana je postala njegovo orodje. Povedal je, da lahko zaradi svoje preizkušnje razume ljudi, ki so zaznamovani s spolnimi zlorabami, česar je po njegovih besedah v Bolsónu veliko. »Žrtev čuti, ali jo druga oseba razume ali ne, ali je drugi to doživljal ali ne. To je zame zdaj orodje, s pomočjo katerega lahko prinašam Boga. Bog je pri meni naredil velik čudež.« A v isti sapi je dodal, da to, da se čuti ozdravljenega in osvobojenega, ne pomeni, da je vse v redu. Poudaril je, da je spolna zloraba kazensko dejanje in se je ne sme prikrivati. Pomembno se mu zdi, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja.

»Spolne zlorabe niso le v Katoliški Cerkvi, so tudi drugje, pa se svet ne želi soočiti s tem. Nekdo mora prevzeti to odgovornost in najti način, da bo lahko tolažil vse te žrtve, da bodo zacelile svoje rane.« Omeni, da je Cerkev skozi vso zgodovino prevzemala odgovornost in na primer ustanavljala univerze, bolnišnice in da bi morda lahko Cerkev postala kraj tolažbe.

»Cerkev mora spremeniti način delovanja na tem področju. Zaradi spolnih zlorab ne trpi le slovenska, ampak vsa Cerkev. Imamo odgovornost. Je Cerkev počasna? Je. Potrebuje svoj čas? Ja. Ampak moramo delati na tem!«