Po študiju teologije v Ljubljani in Rimu, kjer je pridobil znanje tujih jezikov in naravoslovja, je Knoblehar odpotoval v Sudan, kjer je postal apostolski vikar za osrednjo Afriko s središčem v Kartumu ter začel ustanavljati misijonske postaje. Med letoma 1848 in 1857 je deloval predvsem na področju Belega Nila v južnem Sudanu. Zaradi dejavnega raziskovanja in poslanstva si je Knoblehar v tem času pridobil podporo in velik vpliv tako v Vatikanu kot na Dunaju.

Dr. Marko Frelih, kustos za afriške in ameriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju. FOTO: Marko Mesojedec

Dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja je dober poznavalec življenja in dela tega slovenskega misijonarja, zato smo ga v luči papeževega obiska Južnega Sudana povprašali o Knobleharjevi zapuščini, ki jo je pustil za sabo.

Slovenski etnografski muzej se lahko pohvali z bogato zbirko Knobleharjevih predmetov. Katere predmete hranite in kateri so najbolj posebni? Kako velika je ta zbirka?

Ko se je Knoblehar poleti 1850 začasno vrnil v Evropo, je v Ljubljani organiziral veliko javno razstavo različnih predmetov, rastlin, kamnov in živali, ki jih je prinesel iz potovanja po južnem Sudanu. To je bila prva afriška razstava na Slovenskem in v Evropi verjetno ena od prvih razstav materialne kulture ljudstev iz obrežja Belega Nila.

Keramične pipe. FOTO: Blaž Verbič/SEM

Gradivo je pridobil med plovbo po Belem Nilu, kjer se je srečal z nilotskimi ljudstvi, kot so Nueri, Šiluki in Barijci. Od njih je pridobil različne predmete, najbolj pa so zanimivi izdelki iz železa, predvsem izjemne sulice, ki so pomenile poseben statusni simbol za lastnika. Izvrstne železne izdelke so kovaški mojstri naredili s kamnitim orodjem!

Sulice iz Knobleharjeve zbirke. FOTO: Blaž Verbič/SEM

Knoblehar je prinesel vsaj 300 predmetov, danes jih je shranjenih v Slovenskem etnografskem muzeju okoli 230, približno 60 predmetov pa je v dunajskem muzeju Weltmuseum.

Knoblehar je potem, ko je postal apostolski vikar za osrednjo Afriko s središčem v Kartumu, začel ustanavljati misijonske postaje. Med letoma 1848 in 1857 je deloval predvsem na področju Belega Nila v južnem Sudanu. Kako je njegova prisotnost v tem delu Afrike vplivala na razmah krščanstva?

Slovenski misijonar dr. Ignacij Knoblehar je zapisan na vidnem mestu v zgodovini širjenja krščanstva na območju Sudana, predvsem med ljudstvi ob Belem Nilu v današnji Republiki Južni Sudan z glavnim mestom Džuba. Zametki omenjene prestolnice so nastali v Knobleharjevi misijonski postaji Gondokoro, ki danes ni več ohranjena.

Ideja o velikem afriškem misijonu je bila zastavljena zelo velikopotezno in Knoblehar je bil zagotovo vizionar, ki je verjel v uresničitev svojega poslanstva. Zamisel o sudanskem misijonu bi se verjetno uresničila, če bi takrat že imeli učinkovito zdravilo proti smrtonosni malariji. Knoblehar se je dolgo upiral izjemno težkim klimatskim razmeram, toda na koncu je tudi on podlegel. Hudo bolan je zapustil Kartum in odpotoval v Evropo. Njegova življenjska pot se je končala v samostanu bosonogih avguštincev v Neaplju. Zaradi kapi je umrl pri 38 letih in je pokopan v kripti samostanske cerkve Santa Maria della Verità.

Stolček in vzglavnik ljudstva Bari. FOTO: Blaž Verbič/SEM

V Sudanu so Knobleharjevi nasledniki v nekaj letih zapustili misijonski postaji sv. Križ in Gondokoro. V Kartumu je provikar Matej Kirchner usmeril vse napore v izgradnjo nove misijonske postaje v Šellalu na jugu Egipta.

Minilo je več kot pol stoletja, da so katoliški misijonarji spet zapluli proti ekvatorju, toda nikoli se jim ni posrečilo uresničiti, kar si je zamislil Knoblehar. Natanko stoletje po njegovi smrti se je leta 1958 razvnela velika islamska gonja proti kristjanom in domačinom, ki so bili zvesti tradicionalnim verskim obredom. Islamizacija je vodila v dolgoletno državljansko vojno. Kljub težkim razmeram, je uspela odcepitev južnega Sudana od islamskega severa in leta 2011 je nastala nova afriška država, Republika Južni Sudan. Prebivalci so pretežno pripadniki krščanske vere, ki ima zametke v misijonskem delu dr. Ignacija Knobleharja in njegovih sodelavcev. V vsakem sodobnem pregledu zgodovine krščanstva v Južnem Sudanu ima Knoblehar zelo vidno, prestižno mesto.

Pokrivalo, okrašeno s peresi. FOTO: Blaž Verbič/SEM

V čem vidite njegov pozitiven družbeni doprinos kot misijonarja in enega prvih belcev v temu delu sveta? 

Knoblehar je deloval v Sudanu v duhu velikega vzornika, dolenjskega rojaka Friderika Barage, ki je v Severni Ameriki v ospredje postavil skrb za izobraževanje domačinov in od misijonarjev zahteval, da se naučijo lokalnega jezika. Baraga je brezhibno govoril očipvejski jezik, podobno se je Knoblehar hitro začel učiti jezik ljudstva Bari. Z znanjem jezika in zmernim pristopom do domačinov si je Knoblehar pridobil veliko zaupanje med ljudmi. Misijonarje so domačini prijazno sprejemali v svoje okolje, saj so se tako čutili bolj varno pred lovci na sužnje.

Knoblehar se je zavedal, da bo prišel v stik z lokalnim prebivalstvom, če jih bo zaščitil pred trgovci s sužnji. To je bila dobro premišljena poteza, saj si je tako pridobil veliko naklonjenost med domačini, hkrati pa so ga začeli spoštovati tudi v uradnih upravnih krogih. Na svojo stran je pridobil diplomacijo, še posebej avstrijskega konzula v Aleksandriji in Kartumu. Knobleharjev boj proti suženjstvu je veliko prispeval k dokončni prepovedi te krute oblike človeškega ponižanja. Misijonarji so v Kartumu začeli na trgu odkupovati predvsem dečke, ki so postali prvi gojenci v šoli kartumskega misijona.

Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. FOTO: Marko Mesojedec

Kako sta Vatikan in takratni papež spremljala in podpirala njegovo delo na afriški celini? 

Zaradi širjenja islama iz Egipta in severnega Sudana v smeri proti jugu je papež Gregor XVI. 30. marca 1846 podpisal odlok o ustanovitvi apostolskega vikariata v osrednji Afriki s sedežem v Kartumu. Vodstvo vikariata je bilo zaupano jezuitu Anettu Casolaniju, škofu z Malte. Zaradi nejasnih okoliščin se je škof Casolani odpovedal vodenju vikariata. Njegovo mesto je prevzel nekdanji ravnatelj Propagande, jezuit Maksimiljan Ryllo, po rodu Poljak, doma iz pokrajine Samogitije (danes Litve). Toda kmalu po prihodu v sudanski Kartum je Ryllo februarja 1848 umrl in njegovo mesto je prevzel Knoblehar. Razmere v Kartumu zaradi pretežno islamskega prebivalstva niso bile naklonjene ustanavljanju katoliškega misijona. Knobleharju je tekoče znanje arabščine odprlo vrata v visoke kroge kartumske administracije in uspel je obvladovati situacijo, da je misijonska centrala začela uspešno delovati. Toda Knoblehar se je zavedal, da bo vizijo velikega misijona lahko uresničil le s podporo papeža in avstrijskega cesarja.

Pas iz okroglih ploščic, izdelanih iz lupine nojevega jajca. FOTO: Blaž Verbič/SEM

Odločil se je, da odpotuje v Evropo in pridobi finančna sredstva. Zanimivo, da je šel Knoblehar najprej do mladega cesarja Franca Jožefa I. in šele potem do papeža. Na prvi pogled je to za duhovnika nenavadna poteza, toda Knoblehar je imel v rokavu skrivnega aduta. Če bi mu cesarski dvor zavrnil pomoč, je napovedal, da bo za pokroviteljstvo zaprosil Francoze. Avstrijci so se ustrašili grožnje in brezpogojno finančno podprli Knobleharjevo poslanstvo. Ko je z Dunaja odpotoval v Rim, ga je čakalo veliko presenečenje, vodstvo kongregacije za širjenje vere je namreč podpisalo odlok o ukinitvi misijona. Avdienca pri papežu je bila nujna in 10. avgusta je novi papež Pij IX. več kot uro potrpežljivo poslušal zavzetega misijonarja. Knoblehar je Vatikan zapustil z dragoceno popotnico. V eni roki je imel listino o imenovanju za provikarja, v drugi pa torbo s papeževim darilom, kelih in monštranco.

Čaši iz nosorogovega roga. FOTO: Blaž Verbič/SEM

Kako dobro Slovenci poznamo Knobleharjevo materialno in duhovno zapuščino?

Dr. Ignacij Knoblehar je vse bolj prisoten v zavesti Slovencev, saj sodi v sloviti misijonski tandem Baraga-Knoblehar. Veliko so in še vedno delajo zanj njegovi rojaki v Škocjanu na Dolenjskem. V rodnem kraju se na Knobleharja vsako leto spomnijo z različnimi dejavnostmi. V jubilejnem letu 2019, ko smo praznovali 200-letnico njegovega rojstva, pa sta Občina Škocjan in Škofija Novo mesto organizirali romanje v Neapelj na misijonarjev grob, kjer so mu postavili spominsko ploščo.

V Slovenskem etnografskem muzeju smo v zadnjih letih pripravili več razstav, objav in priložnostnih dogodkov z namenom, da smo širši javnosti predstavili najstarejšo afriško zbirko v Sloveniji in prikazali njegovo izjemno zanimivo življenje. Ob tem ne smemo nikoli pozabiti, da sodi med pionirje raziskav porečja Belega Nila. Izbor predmetov je na ogled tudi v sklopu stalne razstave.