Kar današnjemu človeku predstavlja tujina, se od občutja človeka 16. stoletja korenito razlikuje. Občutek narodne pripadnosti se zdi mlad fenomen, in to ne le pri manjših narodih. Prebivalce slovenskih dežel so v preteklih stoletjih povezovale skupne šege in navade, predvsem pa jih je povezoval skupni jezik. »Lubi Slovenci!« je prvič svoje rojake leta 1550 nagovoril Primož Trubar, ki mu je z drznim in trdim delom uspelo utemeljiti slovenski knjižni jezik, ki je zmogel služiti potrebam plemstva, meščanstva, duhovništva in vseh ukaželjnih prebivalcev.

Družbene in politične ureditve so vselej začrtovale meje, začenši z mestnimi obzidji in mejami osebnih posesti, škofij, dednih dežel, cesarstva pa tudi z idejnimi mejami jezika in verske izpovedi. Kljub vsemu so bile slovenske dežele enakovredno vključene med dežele Svetega rimsko-nemškega cesarstva. Prestolna mesta Gradec, Dunaj ali Praga v tej državni tvorbi Slovencem niso mogla biti tujina.

Dolgo je v glasbenem zgo...