Lani aprila so vseslovenski protest pripravili tudi slovenski kmetje. »Dovolj je!«, je odmevalo v središču Ljubljane. O težavah in izzivih slovenskega in evropskega kmeta smo se pogovarjali z Doris Letina, vodjo področja za mlade kmete in kmetijsko politiko pri Zvezi slovenske podeželske mladine (ZSPM).

Francoski kmetje opozarjajo na visoke stroške, naraščajoče dajatve in stroge okoljske predpise, nemški kmetje se upirajo vladnim načrtom za zmanjšanje subvencij v kmetijstvu, na Poljskem in v Romuniji kmetje nasprotujejo ukinitvi uvozne dajatve Unije na ukrajinsko blago, s čimer naj bi se ustvarjala nelojalna konkurenca. Lahko tem protestom damo skupen imenovalec?

Tu so še veriga vrednosti, kjer je kmet postal ujetnik cene in pogojev, dostop in zaščita kmetijskih zemljišč, trgovinski sporazumi z dvojnimi standardi, okoljske zahteve in omejitve. To so bremena, ki jih evropski kmet več ne zmore prenašati. V posameznih državah se izpostavljajo posamezne zahteve, vendar so bremena podobna povsod. In evropski kmetje so odločno povedali: Dovolj je!

Nemški kmetje so v zadnjih tednih večkrat opozarjali na težko stanje. Fotografija je nastala v Berlinu. FOTO: Reuters

Kaj pa slovenski kmet? Aprila bo minilo eno leto od velikega protesta v Ljubljani, na katerem ste med drugim opozarjali, da se okoljske zahteve za kmete povečujejo, da so davčna bremena vse večja … Ali je v tem času prišlo do kakršnih koli premikov ali je stanje po vaši oceni še slabše? 

Eno leto bo kmalu, odkar smo slovenski kmetje opozorili na nevzdržno stanje. Državi smo dali potreben čas, da preudarno in strateško pristopi k reševanju problematik, ki so jih naslavljale protestne zahteve. Toda danes vidimo, da kmetje zopet opozarjajo. Popolnoma samoiniciativno, kar pa verjetno vsi razumemo in jih moramo podpreti, saj se od zadnjega protesta ni spremenilo kaj veliko. Okoljske omejitve ostajajo in odločevalci prihajajo z novimi zahtevami, izplačila plačil, vezanih na zbirno vlogo, se zamikajo, davčna bremena ostajajo, tu so še zveri in divjad, ki povzročajo vsakodnevno škodo. Pa občutljiva območja, ki omejujejo proizvodni potencial, čeprav jih je ravno kmetovanje ohranilo, z raznoraznimi izgovori dopuščamo izgubo oz. žrtvujemo najboljša kmetijska zemljišča, kmet je v primežu cen in stroškov, živinoreja pa ostaja glavni vzrok (pavšalnih) emisij.

Protest slovenskih kmetov lani aprila. FOTO: Tatjana Splichal

Pred enim letom smo slovenski kmetje opozorili na veliko stvari, na katere so veliko bolj izrazito začeli s protesti opozarjati tudi v drugih evropskih državah. Okoljske ambicije so visoke in kmetje lahko razumemo ta prizadevanja, vendar je treba poudariti, da zahteve in ukrepi niso oblikovani skupaj s tistim, ki jih mora izvajati in dosegati nezna(t)ne kazalnike, to je kmetom. Kmet je biodiverziteto in okolje ohranjal skozi stoletja in zdaj, v želji izboljšanja, pišemo ukrepe, z zavedanjem, da so ti napisani daleč stran od polj in travnikov. Ob ukrepih, s katerimi želimo nasloviti trajnostno kmetijstvo, pa pozabljamo, da to ni samo okoljski vidik. Pozabljamo namreč na ekonomski in socialni vidik, na ekonomski in socialni položaj kmeta, ki že desetletja ohranja okolje pred zaraščanjem, širjenjem invazivnih vrst in bolezni.

Okoljske ambicije so visoke in kmetje lahko razumemo ta prizadevanja, vendar je treba poudariti, da zahteve in ukrepi niso oblikovani skupaj s tistim, ki jih mora izvajati in dosegati nezna(t)ne kazalnike, to je kmetom.

'Stop novim davkom', je bilo moč prebrati na protestih. Ne otepamo se vseh davkov, ne moremo pa razumeti, kako lahko država najde vir prihodka v plačilih kmetijske politike, ki prvenstveno predstavljajo kmetu nadomestilo za vse izgube. Kako lahko nekdo obdavči plačila, ki jih kmet prejme za kmetovanje v najtežjih pogojih, tako imenovana plačila OMD. Ali se zavedamo, kako pomembno je, da imamo še kmete, ki obdelujejo zemljo v težjih in težkih pogojih? To so plačila, ki ohranjajo zelena gričevja, hribe in planote v krajih, kjer ni optimalnih pogojev pridelave. To je naše čudovito zeleno podeželje, na katerega smo tako zelo ponosni in smo ga vzeli kot nekaj samoumevnega.

Kmetje smo pričakovali veliko, toda s sprejemanjem vseh novih zahtev, omejitev in obremenitev se odmikamo stran od trajnostnega kmetijstva, ki bo o(b)stalo samo na papirju.

V zadnjem obdobju je veliko prahu dvignila zgodba o odvzemu živali na kmetiji Možgan v Posavju. Lastnik živali je ocenil, da se je živina v domačo rejo vrnila v slabšem stanju, kot je bila ob odhodu. Kako skozi lastne oči gledate na to zgodbo?

Dobrobit živali mora biti zagotovo glavna skrb vsakega rejca in nikakor ni dopustno kakršno koli slabo ravnanje z živalmi. Ne moremo spregledati dejstev, ki so se zgodila v tej zgodbi, ko so bile vrnjene živali v vidno slabšem stanju. Zgodba je odraz tega, kar so nevladne organizacije, ki delujejo v interesu kmeta, že v času sprejemanja Zakona o zaščiti živali opozarjale. Ne preseneča ravno, da se je to tako hitro zgodilo in upam, da se zavedamo, kam pripeljejo takšni nesmisli. Upam, da se bodo odločevalci začeli zavedati, da populistični nestrokovni pristopi rušijo integriteto naše družbe.

Doris Letina: »Ali se zavedamo, kako pomembno je, da imamo še kmete, ki obdelujejo zemljo v težjih in težkih pogojih?« FOTO: Julija Kordež/ZSPM

Potrjen je bil Zakon o zaščiti živali, čeprav smo odločno opozorili na njegove pomanjkljivosti. Tudi zakonodajno-pravna služba je z vidika skladnosti s slovensko ustavo ugotovila pomembne pomanjkljivosti glede spoštovanja načela pravne države, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, načela zakonitosti, … Takšna zakonodaja zagotovo ni temelj kmetijstva, ki bi ga mladi želeli in bi lahko kmetovali. Kmetje si resnično želimo dobrega Zakona o zaščiti živali, zakona ki bo nedvoumen, razumljiv in izvedljiv. In seveda zakona, ki bo resnično v največji možni meri zagotavljal zaščito vseh živali. Ker je zakon v ustavni presoji, si želim, da bo sodišče upoštevalo vse argumente in bo zakon v posameznih spornih členih tudi popravljen.

Vemo, da je tudi slovensko kmetijstvo na točki, ko se vse bolj digitalizira, na drugi strani pa se je znašlo, kot opozarjate, še v primežu okoljevarstvenih in birokratskih predpisov. Kako to konkretno vpliva na življenje kmeta in kako se sooča s temi izzivi?

Digitalizacija postaja pomemben del kmetovanja. Vendar brez kmeta tudi digitalizacije ni. Ključno je, da se daje poudarek tistim rešitvam, ki bodo kmetu zmanjšale in poenostavile delo. To niso samo evidence in administracija, kar je vedno najprej izpostavljeno - čeprav tudi tukaj še ni optimizacije, kljub temu da živimo v dobi digitalizacije - temveč digitalizacija na vseh ravneh, ki pa mora biti kmetu dostopna z vidika vseh resursov in uporabnosti na kmetiji. Potrebujemo širok spekter ukrepov in tehnologij, ki bodo naslovile diverzificirane in raznolike kmetije, ne glede na velikost, panogo in razvitost.

Žal veliko omejitev izhaja iz okoljevarstvenih in birokratskih predpisov, ki terjajo ravno tiste resurse, ki bi jih lahko namenili novim uporabnim digitaliziranim rešitvam, pa naj bo to bodisi čas, delovna sila ali sredstva ... V Sloveniji imamo zagotovo zelo širok spekter deležnikov, ki sooblikujejo kmetijsko politiko, a ima tisti, ki vse to izvaja, najmanj besede.

Veliko moč pri oblikovanju kmetijske politike imajo tudi okoljevarstvene organizacije. To se kaže tudi v raznoraznih predpisih, ki so v Sloveniji bistveno zahtevnejši kot v drugih evropskih državah. A vendar zaradi tega Slovenija ni nič bolj nagrajena, ravno nasprotno. Slovenskega kmeta se stisne še bolj v kot in se ga postavi v zelo neenakopraven in nekonkurenčen položaj.

Kako to vpliva na življene kmeta?

Če postavimo na stran vsa prilagajanja, tudi prek zmožnosti, investicije, stiske, zanemarjanje prostega časa, ekonomsko nestabilnost in zapiranje kmetij, je dovolj zgovoren podatek, da je v Sloveniji delež mladih gospodarjev, starih do 35 let, le 4,6-odstoten, kar nas uvršča pod povprečje EU. Oteženo življenje kmeta se bo odrazilo tudi v vseh funkcijah, ki jih slovensko kmetijstvo zagotavlja.

Slovenskega kmeta se stisne še bolj v kot in se ga postavi v zelo neenakopraven in nekonkurenčen položaj.

Slovenija je po dveh mesecih, potem ko se je morala od ministrskega stolčka oktobra posloviti Irena Šinko, dobila novo ministrico. Kako komentirate dejstvo, da je bilo ministrstvo, ki ga mnogi označujejo za najbolj pomembnega z vidika prehranske varnosti države, toliko časa brez resornega ministra?

Včasih se sprašujem, ali ni že malo smešno, da samo kmeta skrbi prehranska varnost države?

Kaj je po vašem mnenju prva in najpomembnejša naloga nove ministrice Mateje Čalušić? 

Zagotovo bi naj bila naloga vsakega kmetijskega ministra oblikovanje nacionalne strategije kmetijstva. Pri tem ne gre za želje političnih strank ali posameznikov, temveč za strateški pristop in strokovne utemeljitve ter potrebe kmetijstva s poudarkom na kmetu, ki je prvi v verigi. Bolj kot prioritizacija nalog je potrebna realizacija zahtev kmetov, ki bodo odpravile nesmiselne omejitve in zahteve. Obenem pa še vzpostavitev normalnih razmer za kmetovanje, ki bodo omogočale trajnostni razvoj kmetij v vseh treh dimenzijah, ne le okoljski, temveč tudi ekonomski in socialni ter dostojno življenje kmeta.