Žal nekateri mlajši še danes podobno mislijo in se ne zavedajo, da imajo beraške pokojnine zaradi nizkih plač v nekdanjem komunističnem režimu. Prav neverjetno je, kako so slovenski državljani politično slabo izobraženi in ne znajo ali celo nočejo razmišljati. Še vedno ne ločijo milosti od pravice.

Slovenski državljani še vedno ne ločijo milosti od pravice.

Osrednji slovenski socialni problem so nizke plače in od njih odvisne pokojnine. Te se prepočasi usklajujejo z inflacijo in nesorazmerno naglo vzpenjajočimi življenjskimi stroški. Če je država prevzela skrb za dolgove nekdanje Jugoslavije, mora prevzeti tudi skrb za revne, zlasti ostarele, ki to niso po lastni krivdi, ampak so posledica nekdanjega režima.

Spominjamo se, kako so po drugi svetovni vojni za ostarele usposobili nekatere stare gradove, ki jih med vojno niso uspeli požgati. Stavbe so bile na samem, stran od naselij in vsakdanjega življenja. Po več deset ljudi so strpali v eno sobo. Stranišče je bilo le eno za celo nadstropje. Obupne, človeka nevredne razmere so reševali zaposleni z izjemno srčnostjo. Njihove plače so bile nevredne njihovega dela. Počasi, zlasti po večjih mestih, so se začele razmere zboljševati. Pojavil pa se je problem, da večina ni imela takih pokojnin, da bi pokrile stroške. Poseben problem so kmečki upokojenci, zlasti oni brez plačila sposobnih sorodnikov, ki so jim v zastavo jemali posest. Problem je začel postajati nerešljiv, pravzaprav osrednji.

Če so bili premožnejši na boljšem, pa se pod to vlado tudi tem piše vse slabše.

Če so bili premožnejši na boljšem, pa se pod to vlado tudi tem piše vse slabše. Primanjkuje delavcev, ki bi skrbeli za ostarele. V domovih so se naenkrat pojavile prazne sobe, več tisoč ljudi pa čaka na sprejem. Država obljublja, da bo uvozila Filipinke, toda to se bo zgodilo šele po letu ali dveh. V domovih za starostnike so obupani. Tudi zasebniki, ki so vanje vložili kapital. Ljudje so prestrašeni. Še zlasti, ker je prejšnja vlada problem skoraj rešila, sedanja pa je njene ukrepe razveljavila. Obljubljala je naglo in hitro izboljšanje, v resnici pa je vse bolj črno. Resorni ministri iz vrst skrajne levice se vse bolj razkrivajo kot nekompetentni. Njihova nesposobnost se preveša v katastrofo.

Seveda pa problem nikoli ne nastopa sam. Vlada skupaj z nekaterimi posamezniki izvaja kampanjo za uvedbo evtanazije. V začetku seveda prostovoljne, toda kdo lahko v takih razmerah to verjame. Zdravniki in mnogi humanisti so ogorčeno proti, levica, ki povojnih pobojev ne obsoja, evtanazijo zagovarja. Namesto moralnega, je problem postal politično-ideološki. Zato lahko referendum o tem vprašanju uspe. Kje bomo končali?

Namesto moralnega, je problem postal politično-ideološki. Zato lahko referendum o tem vprašanju uspe. Kje bomo končali?

Pred nami so volitve v nov evropski parlament. Obeti so za demokrate dobri, toda v prihodnjih dneh se lahko še marsikaj spremeni. Problem je v popolni ideološki razklanosti slovenske družbe, kjer bi ljudje volili tudi zarjavele prazne konzerve, če bi bile prave barve.

Čeprav se razklanost pri Slovencih še poglablja, situacija v resnici ni tako težka, kot daje vtis. Levica je v krizi kot še nikoli v 21. stoletju. Nima intelektualnih voditeljev, nima programa. Vse je grajeno le na sovraštvu do Janše. Nekateri, zlasti med krščanskimi demokrati, so prepričani, da bi bilo takoj bolje, če bi se on umaknil. To bi bilo idiotsko. Izgubili bi še to, kar imamo. 

Problem je v tem, ker desnica ne zmore voditelja njegovega kova, ampak jo vodijo ljudje, ki so preveč prepričani vase in premalo v idejo, pod katero bi združili one, ki velikemu osamosvojitelju niso iz takih ali drugačnih vzrokov pripravljeni dati glasu. Prav zato se v teh dneh vse bolj spominjamo onih prek 20 0000 rojakov, ki so bili po vojni pobiti ali pa so reševali življenja z begom v tujino. Drugo leto bo že osemdeset let od tistih nesrečnih dni, ki se jih spominjamo z obupom maja in junija vsako leto. Vse žrtve rodijo svoj sad. Tudi njihova smrt ni bila zaman!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (06/2024).