Slovenska matica je v zbirki Slovenska filozofska misel izdala izvirno filozofsko knjigo akademika dr. Tineta Hribarja Sem, torej bivam. Naslov knjige se nanaša na Descartesovo trditev cogito, ergo sum, ki jo je nekajkrat zapisal tudi v obliki cogito, ergo sum sive existo: mislim, torej sem ali bivam. Kakor da bi bilo biti in bivati eno in isto. Najprej pa, kakor da sta isto biti in misliti. Avtorjeva teza je, da nista isto ne misel in bit ne bit in bivanje. Pri tem avtor izhaja iz SEM, »iz moje lastne, prve osebe glagola biti. Ko rečem SEM, tega SEM ne morem reči, če ga hkrati ne mislim; ne gre torej za istost biti in misliti, marveč za to, da je misel vselej vsebovana (že) v samem SEM. Podobno je z razmerjem med biti in bivati oziroma med (kar je razvidno tako rekoč na prvi pogled) SEM in BIVAM. V prispodobi: sem na cesti ni isto kot bivam na cesti. Razlika med vsebnostjo misli v SEM in pogojenostjo mojega bivanja s SEM je v tem, da bivanje ni, vzporedno z mojo mislijo, vsebovano v SEM, marveč se šele skozi misel lastne biti zavem tudi svojega bivanja. Bivanja nimam le na vesti, ampak tudi v zavesti. V časovni zavesti, ki se izraža skozi bivšost kot bit preteklosti, bodočnost kot bit prihodnosti in pričujočnost kot bit zdajšnjosti oz. sedanjosti.«

Objavil je več kot 30 knjig, od tega sedem z religioznega področja

Akademik prof. dr. Tine Hribar se je rodil 28. januarja 1941 v Goričici pri Ihanu. Diplomiral je 1964 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa 1968 v Zagrebu. Za docenta so ga izvolili 1971 na ljubljanski univerzi. Predaval je do 1975, ko je moral po ukazu CK ZKS zapustiti pedagoško dejavnost. Ponovno je začel predavati 1992, po zmagi Demosa, ko je na Filozofski fakulteti kot redni profesor na novo ustanovil predmeta Fenomenologija in Filozofija religije.

Za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti so ga izvolili leta 2001. Objavil je več kot 30 knjig, od tega sedem z religioznega področja. Bil je urednik časopisa Tribuna in revij Nova revija in Phainomena.

Leta 2003 ga je uredništvo Dela razglasilo za osebnost leta, leta 2008 ga je predsednik Republike Slovenije skupaj s soprogo Spomenko Hribar odlikoval z zlatim redom za zasluge, leta 2009 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naslov zaslužnega profesorja.

Tine Hribar s knjigo Sem, torej bivam. FOTO: Ivo Žajdela

Marko Uršič: Presežne prisotnosti

Slovenska matica je v zbirki Razprave in eseji izdala knjigo Marka Uršiča Presežne prisotnosti. Knjiga je tematsko enotna in metodološko temeljita filozofska monografija o metafiziki svetlobe pri najpomembnejšem filozofu pozne antike, utemeljitelju novoplatonizma Plotinu (3. st. n. št.), obenem pa je to izrazito avtorsko delo, v katerem se teoretski diskurz prepleta z osebno filozofsko in duhovno kontemplacijo umskega sveta v (novo)platonizmu in tudi širše.

Tematika knjige je strukturirana v tri nize (»deveterke«, eneade) filozofskih esejev: prvi niz govori o sijočem kraljestvu Uma, tj. o platonskem svetu idej, njihovi lepoti, prosojnosti in prepletenosti, vesoljnosti in presežni prisotnosti; v drugem nizu, ki je osrednji in najdaljši del knjige, beremo o duši v njeni dvojnosti (in hkrati enosti) med duhom in telesom: tu se nizajo teme o večnosti in času, vesolju in človeku, spominu in pozabi, volji in nujnosti, telesu in smrti, usodi in svobodi, vse do srečanja duše z »dajmonom« kot njenim notranjim vodnikom; v tretjem nizu, ki je najkrajši, vendar vsebinsko najbolj zgoščen, pa je avtor pod naslovom Krogi Luči izbral v Plotinovem opusu devet odlomkov za svoje filozofsko-pesniške meditacije o Enem-Dobrem. Presežne prisotnosti so sintezno delo Uršičeve filozofske poti.

Od leta 2020 vodi filozofski odsek pri Slovenski matici

Dr. Marko Uršič (1951) je profesor filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v pokoju. Njegov opus obsega poleg mnogih člankov v domačih in tujih filozofskih revijah vrsto knjižnih del, med katerimi so filozofski esej Enivetok (1981), razprave Matrice logosa (1987), roman Romanje za Animo (1988), religiološke študije Gnostični eseji (1994), njegovo osrednje delo pa je obsežna tetralogija Štirje časi. Filozofski pogovori in samogovori (2002–2015). V angleškem jeziku je objavil dve knjigi: Shadows of Being (2018) ter v soavtorstvu Mind in Nature (2012). Kot filozofski nazor mu je najbližji (novo)platonizem, ki ga povezuje s sodobnim kozmološkim panteizmom in staro budistično duhovnostjo. Od leta 2020 vodi filozofski odsek pri Slovenski matici. Živi v Ljubljani in na Krasu, kjer je nastala tudi ta knjiga.

Marko Uršič s knjigo Presežne prisotnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Plotin: Zbrani spisi III

Slovenska matica je v zbirki Filozofska knjižnica izdala tretjo knjigo prevoda najpomembnejšega filozofa pozne antike Plotina (205–270). Prevod, spremna beseda in opombe so delo dr. Sonje Weiss.

Tretji in zadnji del Plotinovih Zbranih spisov (780 strani), ki v slovenskem prevodu dr. Sonje Weiss in pod uredništvom dr. Marka Uršiča izhajajo od leta 2016, vsebuje traktate 34–54, kar je slaba polovica opusa, v katerem je avtor s svojo obravnavo temeljnih metafizičnih in etičnih vprašanj premikal meje antične filozofije, zlasti platonizma, iz katerega se je tako rodil novoplatonizem. Njegova razmišljanja o zlu, svobodi, sreči, (samo)spoznanju, ljubezni in najvišjem Dobrem so zaznamovala srednjeveško, renesančno in moderno filozofijo ter ostajajo aktualna še danes.

Tretji del vsebuje skoraj polovico Plotinovega opusa

Sonja Weiss je v spremni besedi z naslovom Moč enega v umu, kozmosu in duši zapisala, da tretji in zadnji del Plotinovih Zbranih del vsebuje skoraj polovico njegovega opusa (traktati 34–54). »Če sledimo Porfirijevi členitvi, ki kronološko zaporedje Plotinovih traktatov razdeli na tri obdobja, ugotovimo, da v začetnem, ko je nastalo prvih enaindvajset traktatov, ni tako dolgih spisov, kot jih najdemo v poznejših obdobjih, predvsem v drugem. Videti je, da se je Plotin, potem ko je premagal odpor do pisanja, vdal neizbežnemu, tj. zapisovanju, pregledovanju, popravljanju in posledično razmnoževanju ter kroženju svojih del znotraj, a tudi izven kroga svojih učencev. Morda pa je skupaj s spodbudo za pisanje dobil tudi veselje do njega,« je zapisala Weissova. Vendar sama količina besedila v teh daljših spisih ne razvrednoti pomembnosti in duhovne ostrine nekaterih krajših del, tako zgodnejših kot poznejših (O Lepem, O Enem, O ljubezni, O izvoru zla in drugih).

Plotin nikakor ni bil dogmatik

»Včasih se zdi prav nasprotno: da se Plotin v dolgih in razvejanih razpravah (na primer v Aporijah o duši ali v treh zajetnih spisih O rodovih bivajočega) nekoliko zapleta, ko se trudi za kar najbolj natančne in prepričljive formulacije. Pri tem posega po različnih metodah: analogiji, zanikanju, prispodobah, logičnih izpeljavah, včasih pa tudi po (retoričnih) vprašanjih, ki bralca neredko spravijo v zadrego, da ni več povsem prepričan, katero rešitev ima Plotin v mislih. Očitno je, da je bilo zanj zapisovanje dvomov prav tako pomembno kot zapisovanje trdnega prepričanja; Plotin nikakor ni bil dogmatik.

To drugo in najbolj plodovito obdobje, ki je trajalo le šest let, v katerih je nastal večji del Plotinovega opusa, kaže na ustvarjalni zagon, ki je v zadnjem obdobju – tega je Porfirij zelo arbitrarno postavil v obdobje svoje ločitve od učitelja, ki ga po tem ni nikoli več videl – nekoliko upadel. Gre za dve leti pred Plotinovo smrtjo, ko je bil filozof Plotin že resno bolan. Ne glede na to pa je v tem kratkem obdobju napisal še devet traktatov, za katere se večina Plotinovih bralcev strinja, da ne kažejo pešanja Plotinovih intelektualnih moči, na katero namiguje Porfirij, temveč ohranjajo ostrino in jasnost misli vse do zadnjega.«

Alma Sodnik je bila prva ženska dekanja na Slovenskem

Ob praznovanju 100-letnice Univerze v Ljubljani je Slovenska matica v sodelovanju z Oddelkom za filozofijo Filozofske fakultete in s Teološko fakulteto pripravila simpozij, ki je bil posvečen filozofinji Almi Sodnik. Bila je dolgoletna predavateljica zgodovine filozofije na Univerzi v Ljubljani in tudi prva ženska, ki je zasedla mesto dekanje katerekoli fakultete na Slovenskem. Študirala je v Ljubljani in na Dunaju, izpopolnjevala pa se je še v Rimu, Milanu, Parizu, na Dunaju in v Gradcu. Od leta 1946 je bila izredna profesorica, od leta 1951 do upokojitve leta 1959 leta pa redna profesorica na Oddelku za filozofijo današnje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Med letoma 1952 in 1953 je opravljala dekansko funkcijo. Alma Sodnik je bila prva, ki je na Slovenskem podrobno raziskovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov od začetka antike do vključno Kanta in pripravila vrsto monografskih prikazov posameznih filozofov (med drugimi zlasti Descartesa). Ustvarila je metodološko osnovo za sistematični prikaz zgodovine filozofije pri Slovencih, bodisi po filozofskih avtorjih bodisi po filozofski problematiki.

Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo

Šesti zvezek iz zbirke Odstiranja obsega večino prispevkov, ki so jih predstavili na simpoziju v Slovenski matici in še štiri nove. V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo, uredila ga je Olga Markič, avtorji obravnavajo široko tematsko področje, ki ga je pokrivala profesorica v svojem pedagoškem in raziskovalnem delu. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja. Kljub temu, da njihovega znanstvenega dela po kakovosti ni mogoče razlikovati od njihovih moških kolegov, niso mogle ustrezno napredovati v akademski sferi. Sama je redno zaposlitev na Univerzi v Ljubljani dobila šele po drugi svetovni vojni in tedaj postala prva profesorica in dekanja Filozofske fakultete.

Zbornik vsebuje znanstvene prispevke o njenem delu in sega na področja metafizike, epistemologije, estetike, antične filozofije in filozofije na Slovenskem:

Olga Markič, Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje;

Tine Hribar, Alma Sodnik, filozofinja evropskega formata;

Marko Uršič, Alma Sodnik o Descartesovem cogitu;

Maja Malec, Sodnik, Descartes in metoda;

Valentin Kalan, Alma Sodnik Zupanec in problem metafizike;

Božidar Kante, Kant: sublimno in moralno;

Bojan Žalec, Filozofski pristop Alme Sodnik, s posebnim ozirom na estetiko: kritični prikaz;

Nina Petek, Sprehodi Alme Sodnik po vrtovih Epikurjeve filozofije;

Janez Juhant, Alma Sodnik (1896–1965) in Aleš Ušeničnik (1868–1952);

Zbornik zaključuje oseben pogled na Almo Sodnik kot izjemno žensko, ki ga je prispevala Helena Koder.