Slovenska matica je izdala tri knjige s področja filozofije, dve izvirni slovenski filozofski deli in drugi del prevoda Plotinovih Zbranih spisov.

Nesmrtnost in neumrljivost

S tretjo knjigo Nesmrtnost in neumrljivost. Sodobna teologija, filozofija in znanost je akademik dr. Tine Hribar zaključil svojo obsežno filozofsko trilogijo.

V njej je natančneje predstavil Eckhartova filozofska stališča o nesmrtnosti in neumrljivosti, sodobno teologijo (Balthasar, Moltmann, Marko Rupnik), Heideggrove filozofske poglede na nesmrtnost, apologetsko filozofirajočo teologijo (Levinas, Marion, Gorazd Kocijančič) ter odkritja sodobne znanosti na temo smrti in obsmrtnih izkušenj.

Svojo tridelno knjižno razpravo je sklenil z besedami: »Ljubezen do življenja, iz katere izvira veselje do zdaj živetega življenja, presega ne le željo po smrti, ampak tudi željo po večnem Življenju. (Na)gon smrti ni želja po smrti, marveč želja po presežku življenja: po tistem, kar naj bi bilo več, a je manj od življenja. Od življenja, ki vključuje tudi filozofijo, namreč filo-zofijo kot ljubezen: kot rado-vednost. RAD IMETI, TO JE VSE.«

Napori teologov, filozofov in znanstvenikov

Prva knjiga Nesmrtnost in neumrljivost, s podnaslovom Od šamanov do kristjanov, se je z vidika prikazane sistematike nanašala na dobo Očeta; druga s podnaslovom Krščanska posmrtna nesmrtnost je vsebovala prikaz zgodovine krščanstva »z vsemi njegovimi križi in težavami«.

V tretji je Tine Hribar prikazal današnje napore teologov, da bi v kristjanih znova obudili živo vero v Jezusa kot Kristusa, v njegov drugi prihod z dokončnim uresničenjem nesmrtnosti. Nato je izpostavil spor med sodobnimi filozofi glede ne-smrtnosti človeka. Nazadnje je opisal raziskovalne poskuse sodobnih znanstvenikov, da bi trasirali pot do človekove neumrljivosti. To naj bi dosegli ljudje prihodnosti.

»A vse kaže, da bo tako usmerjena znanstveniška pot enako naporna, če že ne brezizhodna, kot teološka pot,« je zapisal Tine Hribar.

In dodal: »Človek kot človek je končno, smrtno bitje; ni ne nesmrten ne neumrljiv. Zato lahko znanost podaljša dobo življenja oziroma mladosti, ne more pa proizvesti ne večnega življenja ne večne mladosti.«

Od Antigone do Marije

Antigonine sestre dr. Lenarta Škofa je delo o genealogiji ljubezni. Kakor je Jezus za krščanstvo, je Antigona v zgodnji evropski misli ničelna točka etike: v njej se združujejo stari nenapisani zakoni, arhaična etična načela ter najvišji zakon ljubezni.

V dialog z Antigono so pritegnjena tudi ženska božanstva arhaične grške dobe (Metida), stare kozmološke matrice (chóra) ter liki t. i. herojskih žensk, kot so Savitri iz indijskega epa Mahabharata, Alkestida iz istoimenske grške Evripidove drame ter slovenski mitološki lik Lepe Vide.

Delo se posveča še vlogi žensk in ženskega počela v judovsko-krščanskem okviru (Neznanka iz Betlehema, Modrost iz knjige Pregovorov ter Marija v okviru sodobne katoliške filozofske teologije).

Slednjič je Škof v knjigi obravnaval Schellingove filozofske tenkočutne misli o Clari ter Heideggerjeve premisleke o Biti, tudi v navezavi na starogrške okvire kozmološkega mišljenja pri Sapfo in njeni Afroditi kot sestri Biti.

V sklepu se Antigonine sestre posvečajo francoski filozofinji Luce Irigaray kot šifri prehoda k dobi Diha/Sape, utemeljeni na vertikalni transcendenci ter z njo povezani spiritualno-telesni gesti sočutja in ljubezni.

Druga knjiga Plotinovih Zbranih spisov

Druga knjiga slovenskega prevoda Plotinovih Zbranih spisov obsega traktate, ki so po kronološkem vrstnem redu oštevilčeni od 22 do 33. Dvanajst traktatov, ki so nanizani v drugi knjigi, je Plotin (205–270) zapisal v svojem zrelem in, lahko rečemo, tudi najbolj ustvarjalnem obdobju, ko je bil star okrog šestdeset let, tj. potem ko je Porfirij leta 263 prišel iz Grčije v Rim in vstopil v njegovo filozofsko šolo, bolje rečeno, v krog Plotinovih učencev in prijateljev.

Pričujoča dvanajsterica traktatov vsekakor tvori niz Plotinovih vélikih in najbolj odmevnih razprav, ki jih lahko razvrstimo v štiri tematske sklope (22–24, 25–26, 27–29 in 30–33).

V tem obdobju je Plotin miselno izpopolnil in tekstovno obrusil svoj osrednji filozofski nauk o treh izvornih hipostazah: o Enem, Umu in Duši. Seveda pa Plotin vsaj posredno govori o treh izvornih hipostazah v vseh 54 traktatih, saj njegov filozofski sistem lahko primerjamo s čudovito mrežo miselnih biserov, tj. umskih resničnosti, v kateri se vsak biser zrcali v vsakem in obenem vsak zrcali celoto te veličastne, prosojne in sijoče strukture, ki jo kakor sonce preseva prva hipostaza, Dobro ali Eno.

Prevodnemu besedilu je prevajalka dr. Sonja Weiss dodala Uvodne besede, vsebinske povzetke posameznih traktatov in ga dopolnila z nujnimi opombami, spremno besedo h knjigi pa je prispeval dr. Marko Uršič.

Plotin se je rodil v Aleksandriji, okrog leta 244 je v Rimu ustanovil filozofsko šolo.

Glasnik Slovenske matice Balthasarju Hacquetu

V Glasniku Slovenske matice z letnico 2017 so objavljeni trije prispevki o naravoslovcu Balthasarju Hacquetu (ob 200. obletnici smrti; 1735–1815).

Nada Praprotnik piše o Hacquetu in njegovem botaničnem delovanju na Slovenskem, Mihael Brenčič o Hacquetu kot geologu (med teorijo in prakso), Andrej Kranjc pa o Hacquetu kot predhodniku krasoslovja in speleologije.