Slovenska kulturna akcija – kulturna epopeja Slovencev v Argentini
Slovenska kulturna akcija – kulturna epopeja Slovencev v Argentini
Slavnostno akademijo ob 70-letnici Slovenske kulturne akcije so pod naslovom V potrebnem enotnost, v dvomljivem svoboda, pri vsem pa ljubezen organizirali Slovenska kulturna akcija, Slovenska matica, Narodna in univerzitetna knjižnica, Izseljensko društvo Slovenija v svetu in Rafaelova družba.
Samo širna kultura in globina duha
Gostiteljica tajnica in urednica pri Slovenski matici Ignacija Fridl Jarc je v uvodnem nagovoru izpostavila izjemni pomen Slovenske kulturne akcije (SKA) in prebrala besede, ki jih je akademiji poslal eden vodilnih členov SKA pisatelj Zorko Simčič. »V teh dneh proslavljamo sedemdesetletnico ene od organizacij, ki so se po drugi svetovni vojni rodile v emigraciji, bile priklicane v življenje, da bi se slovensko tako kulturno, kakor splošno duhovno življenje razvijalo še naprej. Predvsem je to bilo vabilo kulturnim delavcem v Argentini in po svetu, k literarnemu in znanstvenemu ustvarjanju.
Ko se danes oziramo nazaj in gledamo sadove tega 'podviga', vidimo, da se naši tedanji kulturniki niso izneverili zahtevam časa, v katerega jih je položil Bog, da so ostali zvesti svojim poklicem in vsak na svojem področju ter po svojih močeh še naprej gradili 'slovenstva novo podobo'. Danes mlade generacije njihovo poslanstvo nadaljujejo. Morda v drugačnih okoljih in doslej neznanih razmerah kot nekoč, a vendar, z istim ciljem: čim višja kultura. Saj se tudi danes vsi zavedamo: Nas ne bodo nikoli reševali še taki ekonomski ali politični uspehi, ampak samo širna kultura in globina duha.«
Še vedno pišejo, pojejo in igrajo v slovenščini
V prvem delu je bilo šest slavnostnih nagovorov, ki so jih podali predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, predsednik Slovenske kulturne akcije Damijan Ahlin, pomočnica ravnatelja NUK dr. Ines Vodopivec, generalni tajnik Izseljenskega društva Slovenija v svetu Boštjan Kocmur, ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar in predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič.
Marko Lotrič je dejal, da si najverjetneje niti idejni vodje, ki so Slovensko kulturno akcijo ustanovili 20. februarja 1954 v Buenos Airesu – z namenom ponuditi skupno platformo slovenskim krščanskim kulturnim ustvarjalcem v zdomstvu in zamejstvu – niso predstavljali, da bo v okviru akcije v naslednjih 70. letih nastal tako pester nabor teoloških, filozofskih, literarnih, likovnih, zgodovinskih, družbenih, glasbenih, gledaliških in znanstvenih del. »Številna dela, nastala pod okriljem akcije, pa niso le obogatila kulturnega izraza naroda, temveč so hkrati prispevala k povezavi izseljencev z matično državo s tem pa tudi k ohranjanju in širjenju slovenskih kulturnih vrednot v vseh krajih sveta, v katerih živijo naši sonarodnjaki. Kljub oddaljenosti od domovine v teh krajih zahvaljujoč povezovanju in podpori naše gore fantje in dekleta še vedno pišejo, pojejo in igrajo v slovenščini.«
Besedilo v wordu: Boštjan Kocmur, Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Enajst tem o Slovenski kulturni akciji
V simpozijskem delu so predstavili enajst, s čimer so SKA temeljito prikazali. Lev Detela, dr. Andrej Fink in sedanji predsednik SKA Damijan Ahlin so osvetlili SKA skozi sedem desetletij. Glasila in kulturno revijo SKA je predstavila Marjana Pirc, druge publikacije SKA Helena Janežič, Tone Rode je podal pregled literarne dejavnosti SKA, Damijan Ahlin in Tone Kuntner sta govorila o gledališki dejavnost SKA, likovno umetnost je predstavila Cecilija Grbec, glasbeno dejavnost Marcos Fink, teološko-filozofski odsek SKA pa Marjana Pirc. Ivo Jevnikar in Lev Detela sta govorila o pomenu in vlogi SKA v zamejstvu, Damijan Ahlin o vlogi in dejavnosti SKA danes ter viziji prihodnosti, dr. Helena Jaklitsch pa o pomenu SKA za ohranjanje slovenstva.
»Absolutno edinstvene« okoliščine ustanovitve SKA
Dr. Andrej Fink je spomnil na okoliščine ustanovitve SKA, ki so bile »absolutno edinstvene«: komunistična revolucija v Sloveniji, travmatičen odhod iz domovine, genocid nad nasprotniki revolucije, diaspora oziroma razpršitev po svetu, nelogično in paradoksno »rojstvo« v Argentini, na južni polobli, ves čas »središče« v Argentini, kjer se je ohranjal in gojil duh in »bonus odor« slovenstva tudi na zunaj, ne samo v srcih zatemnjene socialistične Slovenije, nemoteno gojenje univerzalnih in slovenskih vrednot, ustvarjanje novih vrednot.
Naštel je razloge za ustanovitev SKA: da spodbuja delovanje kulturnih ustvarjalcev; da posreduje slovenske in splošno kulturne vrednote; da raziskuje temelje slovenske narodne samobitnosti; da širi in uveljavlja slovensko kulturo v svetu; in da pospešuje stike z domovinskimi in drugorodnimi kulturniki.
Na stališču slovenske narodne samobitnosti
Fink je poudaril, da je SKA ves čas delovala na stališču slovenske narodne samobitnosti. Ker je delala zunaj tedanjega jugoslovanskega zemljepisnega, ideološkega in političnega okvira, je naravno lahko bila »samoslovenska« in je ni pogojevalo nikakršno bratstvo niti enotnost. »Nasprotno. Že takrat je pri SKA vedno bil navzoč duh Evrope, paradoksno, na južni polobli. Že takoj na začetku je to izpostavil prvi in dolgoletni predsednik Ruda Jurčec, ki je ob prvem umetniškem večeru spomnil na prispodobo pesnika Valentina Vodnika, ki je Slovenijo imenoval 'prstan Evropini'. V osrčju Evrope najmanjši okras, a nadvse vreden nakit. Slovensko kulturo v Evropi je SKA nenehno izpostavljala in skrbela, da se ta rahli prstan ne bi zlomil, nasprotno, da bi se tudi s prizadevanjem SKA daleč od zemljepisne domovine, pa v najtesnejši bližini z duhovno domovino ohranjal, da bi blestel, žarel in odseval svoje vrednote.«
Besedilo v wordu: Andrej Fink
Pojem žlahtne kulturne ustvarjalnosti povojne politične emigracije
Dr. Helena Jaklitsch je dejala, da je SKA v prvih desetletjih delovanja, kljub posameznih krizam, ki jih je imela, postala pojem žlahtne kulturne ustvarjalnosti povojne politične emigracije. Postala je osrednja organizacija slovenskega zdomstva, v kateri se je zbral »kulturni korpus zdomcev«.
Pod njeno znamko so ustvarjala in pisala pomembna imena slovenske kulture, ki je nastajala v svetu in v demokratičnem delu zamejstva: Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vladimir Kos (prvi prejemnik Prešernove nagrade, drugi nagrade Prešernovega sklada), kipar France Gorše, pomembna kulturna delavca v Italiji Jože Peterlin in Martin Jevnikar, Vinko Beličič, Franc Cigan, družina Fink, Milan Komar, pisatelj Karel Mauser, slikarka Bara Remec, Branko Rozman, antropologinja Branka Sušnik in Ljubo Sirc. Ob različnih pogledih in značajih je učila tudi pluralnosti, kulturo dialoga in demokratičnih standardov.
Ni je moglo zlomiti sovraštvo, ki je velo iz domovine
Spomnila je tudi, da so imeli slovenska totalitarna povojna oblast in njeni podaljški, ki naj bi skrbeli za povezovanje matice z izseljenci, negativni odnos do nje. »Ni jim bilo všeč, da je povezovala slovenske kulturnike znotraj Slovenije v svetu. Da je bila uspešna, prodorna in s tem tudi vedno bolj uveljavljena ter prepoznana kot sinonim za dobro in kakovostno. Iz tega sta se rojevala ponos in pokončna drža, ki je ni moglo zlomiti sovraštvo, ki je velo iz domovine. Ne čudi, da je povojna oblast širila slabe govorice o Slovenski kulturni akciji; tudi o tem, da naj bi s strani ameriške vlade ali Vatikana dobivala milijone.« Ali, kot je v spominih zapisal Zorko Simčič, »če bi gospod, ki je v nekem tržaškem listu napisal, kako so belogardisti iz domovine odnesli milijone in z njimi tam v Argentini začeli izdajati Slovensko kulturno akcijo, slutil, koliko smeha bo s tem povzročil onkraj ekvatorja, bi tega ne storil«.
Ohranjanje lastne narodne identitete v tujini ni nekaj lahkega
Helena Jaklitsch je izpostavila tudi, da ohranjanje lastne narodne identitete v tujini ni nekaj lahkega, še manj preprostega. »Svet okoli tebe je sprva res lahko nekaj tujega, vendar pa skozi leta postaja vedno bližji in vedno bolj domač. Na nek način tudi vedno bolj tvoj. Če ne tvoj, pa zagotovo tvojih potomcev. Potrebno je veliko požrtvovalnega dela, truda in vztrajnosti za to, da ostaja slovenska identiteta del tebe. Predvsem pa je potrebna osebna notranja odločitev posameznika in skupnosti, da bo ohranjala vrednote, ki so jih živeli tvoji starši, stari starši. Slovenska kulturna akcija je bila prav gotovo odraz te zavestne odločitve, da bo tudi v tujini 'umetnik, pesnik in pisatelj v emigraciji svoje delo uravnaval trdno v skladu z rastjo in težnjami naroda v domovini'.«
Besedilo v wordu: Helena Jaklitsch
Od 38 je bilo kar 37 avtorjev samostojnih publikacij rojenih še v Sloveniji
Poleg osrednje revije Meddobje je SKA izdajala tudi samostojne publikacije. Tone Rode je podal analizo in naštel 89 knjižnih izdaj: 66 izvirnih literarnih del, 16 literarno zgodovinskih izdaj o drugih avtorjih in sedem zbornikov. Največ, 34, jih je izšlo v prvem desetletju 1954–1963. Zanimiv je tudi podatek o avtorjih, ki jim je SKA izdala samostojno knjižno delo. Rode je ugotovil, da je bilo od vseh, to je 38, kar 37 rojenih še v Sloveniji, in so bili po vojni politični begunci. Izpostavil je velikanski lik Tineta Debeljaka, literarnega zgodovinarja, ki je skuša nadaljevati s svojim strokovnim delom tudi v Buenos Airesu ter je v različnih izdajah kritično vrednotil različne slovenske in tuje klasične ter sodobne avtorje. Izrazil je osuplost nad kakovostjo in raznolikostjo produkcije ter začudenje ob tem, da so iz tragedije uspeli ustvariti izjemna, izvirna dela, polna lepote in smisla.
Kulturno-glasbeno so akademijo obogatili basbaritonist Marcos Fink, baritonist Lucas Somoza Osterc in pianist Ivan Vombergar. Predstavnik vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak je predsedniku SKA Damijanu Ahlinu podelil priznanje in zahvalo za poslanstvo pri ohranjanju slovenstva, ki ga je SKA opravila v 70. letih.