Slovenska Istra II je nadaljevanje knjige Slovenska Istra I je bila leta 2020 deležna velike pozornosti medijev in javnosti, saj je šlo za izčrpen prikaz geografije, geologije in biologije tega prostora.

Po prvem zvezku, ki je osvetljeval naravoslovne vidike, je drugi zvezek posvečen humanistiki.

Objavljenih je 32 prispevkov različnih avtorjev

Delo (517 strani velikega formata) sodi v sklop desetletnega raziskovanja območja med Kraškim robom in morjem in obsega poglavja o poselitvi istrskega polotoka, družbeno-ekonomskih razmerah, pomorstvu, kmetijstvu, solinarstvu, ribištvu in predelavi, razvoju turizma, demografiji, o likovni in glasbeni umetnosti ter arhitekturi, italijanski skupnosti, športu, zdravstvu, razvoju visokega šolstva ...

Objavljenih je 32 prispevkov različnih avtorjev, vsi so dobri poznavalci snovi, o kateri pišejo.

Tako kot pred 120-leti z izrazom Beneška Slovenija (knjiga Simona Rutarja) si zdaj prizadevamo, tudi s pomočjo izida obeh obsežnih monografij, utrditi zavest o Slovenski Istri kot legitimni geografski kategoriji, ki jo pomembno zaznamuje slovensko prebivalstvo, pojasnjujeta urednika arheolog dr. Mitja Guštin in zgodovinar dr. Salvator Žitko.

Urednika knjige Salvator Žitko in Mitja Guštin. Foto: Ivo Žajdela

Del sredozemskega sveta z obmorsko klimo

Akademik dr. Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je v knjigi zapisal, da je v turizmu Istra oglaševana kot terra magica, čudežna dežela. »V naravi reklam je, da obljubljajo več, kot v resnici nudijo, je pa kljub temu zagotovo mogoče meniti, da je Istra vsaj nekaj posebnega.

To velja zlasti v primerjavi z njenim celinskim zaledjem. Kar dela Istro drugačno in s tem posebno, sta njena geografija in zgodovina.«

Geografsko je Istra del sredozemskega sveta z obmorsko klimo, kar jo je obdarilo s floro in favno, ki sta bili skupaj z geografskimi danostmi obširno predstavljeni v prvi knjigi o Slovenski Istri.

Z blago klimo povezana lega istrskega polotoka pa je v kar največji meri vplivala tudi na življenje njegovih ljudi.

Ugodni pogoji za poljedelstvo, vinarstvo, oljkarstvo, solinarstvo in ribištvo, ki so ob obmorskih mestih in kaštelih v notranjosti najbolj oblikovale tradicionalno podobo istrske kulturne krajine, so kljub vsem stiskam, katerim je vedno in povsod izpostavljen mali človek, omogočali dostojno preživetje.

Predstavitev knjige na Slovenski matici 10. februarja 2022, od leve Salvator Žitko, Franco Juri, Mitja Guštin. Foto: Ivo Žajdela

Istro je zgodovina pregnetla na najrazličnejše načine

»Ko je leta 537 civilni upravitelj ostrogotske Italije pretorijski prefekt Kasiodor zapisal, da je Istra Kampanija Ravene, je na prefinjen način polaskal Istranom, da ima njihova dežela za glavno mesto ostrogotskega kraljestva enak pomen, kot ga je imela nekoč z žitom bogata Kampanija za cesarski Rim; da je skratka bogata – in seveda zahteval, naj mu ga pošljejo čim več,« pojasnjuje akademik Štih.

S tem smo se že dotaknili zgodovine. Istro je pregnetla na najrazličnejše načine in brez nje ni mogoče dojeti njene pestre in vse prej kot enostavne politične, družbene, jezikovne, narodnostne in kulturne podobe.

Istra je v svoji preteklosti doživela marsikaj. Poleg miru, blagostanja, gospodarske in družbene rasti ter kulturnega razvoja je preživela tudi številne pretrese, prelome, tragedije in spremembe.

Slednje so bile nemara najbolj intenzivne, vsekakor pa za današnji čas najbolj usodne v 20. stoletju.

Koper, ko je bil še otok.

Dolge in vidne manifestacije različnih tradicij

»A če bi moral izbrati pojem, ki je dolgoročno najbolj opredelil istrsko zgodovino in ki jo najbolj dela posebno, bi se odločil za kontinuiteto,« piše Štih.

Razen Istre nima nobena od slovenskih pokrajin tako dolgih in tako vidnih manifestacij različnih tradicij, ki jih je mogoče neprekinjeno slediti nazaj vse do antike. To je najbolj očitno v mestih Istre, ki kontinuirano živijo od rimskih cesarjev naprej, njeni Italijani pa so jezikovni potomci latinskih Romanov, katerih krščansko izročilo se je prav tako neprekinjeno ohranilo do danes.

Pogled na Koper s ceste na Markovec. Foto: Ivo Žajdela

Ta del ozemlja pod Kraškim robom nikoli ni tvoril samostojne zaokrožene enote

Pri tem pa se je treba ob prebiranju knjige o Slovenski Istri zavedati, da ta majhen košček ozemlja pod Kraškim robom v zgodovinskem oziru ni nikoli tvoril samostojne zaokrožene enote in je bil vedno del nekih večjih celot.

Z drugimi besedami, Slovenska Istra, pa naj gre za njeno najstarejšo zgodovino, dolgo beneško obdobje, čas habsburške oblasti ali pa oblikovanje modernih narodov in z njimi zvezanih držav, kljub vsem posebnostim in samosvojostim ne more biti razumljena sama iz sebe, ampak samo v širših kontekstih in povezavah.

Avtorji prispevkov v knjigi se tega dobro zavedajo in so v tem duhu tudi predstavili preteklost in sedanjost (Slovenske) Istre, pri čemer so to storili na način, prijazen širšemu krogu bralcev.

Izola z Šareda. Foto: Ivo Žajdela

Istro od celinske Slovenije ločuje mogočna naravna prelomnica Kraški rob

O družbeno-ekonomskem razvoju in današnji podobi Slovenske Istre še ni bilo obsežnejšega preglednega dela, zato je knjiga Slovenska Istra II pravzaprav prvenec, ki vsestransko odslikava zgodovinski razvoj prostora in poudarja posebnosti ter podobo njegovega kulturnega izročila, ki so temelj današnjega življenjskega utripa.

Ob predstavitvi naravnih danosti, živalskega sveta ter rastlinske podobe, zajetih v prvi knjigi o Slovenski Istri, predstavlja njeno nadaljevanje zaokroženo podobo kulturne krajine obmorske slovenske regije.

Od širšega zaledja Notranjske in Primorske jo ločuje mogočna naravna prelomnica Kraški rob, svojstveno prepoznavnost pa ji daje lega ob Jadranskem morju.

Piran, trg in cerkev. Foto: Ivo Žajdela

Priobalnemu pasu dajejo podobo mogočni flišni klifi

Tisočletna vpetost v romanski prostor je pokrajini vtisnila še danes prepoznaven pečat, ki se izrisuje v sredozemski podobi urbanega okolja, z močnim beneškim pridihom izbornega stavbnega kamnoseštva v mestnih jedrih, v izraziti zeleni veduti podeželja z oljčniki, vinogradi in nasadi kakijev.

Dvajseto stoletje je s prelomnimi dogodki svetovnih razsežnosti močno prispevalo k današnji multikulturnosti, raznovrstni etnični sestavi in večjezičnosti prebivalstva kot tudi k videzu gosto naseljenega industrijsko-turističnega priobalnega pasu, ki mu še vedno dajejo podobo mogočni flišni klifi.

Padna v Istri, pogled iz Kort. Foto: Ivo Žajdela

Dolg in svojstven zgodovinski razvoj obalno-kraške regije

Dolg in svojstven zgodovinski razvoj obalno-kraške regije, še posebno njenega izrazitega flišnega sveta, ki ga na stiku z morjem krasijo mogočni klifi in obalne ravnice z razgibanim hribovitim svetom zaledja, je narekoval pripravo zaokroženih poglavij v knjigi: od celovitega pregleda usode Istre, preko najstarejše poselitve do obširne predstavitve obalnih mestnih komun Kopra, Izole in Pirana v dolgem obdobju Serenissime.

Krkavče Foto: Ivo Žajdela

Vpogled v zakulisno diplomatsko prizadevanje za slovensko-hrvaško mejo

Temu sledi razdelek o Istri in Trstu pod stoletno avstrijsko vladavino v letih 1814–1915 do konca prve svetovne vojne, na katerega se navezuje poglavitno poglavje, prikaz italijanske zasedbe Primorske z vzpostavitvijo rapalske meje (1920) do začetka druge svetovne vojne, ki je tukajšnje Slovence za najmanj četrt stoletja odrezala od matičnega slovenskega prostora.

V tem vsebinskem sklopu je prikazan tudi čas druge svetovne vojne v letih 1941–1945.

Skladno s tem je omogočen tudi vpogled v zakulisno diplomatsko prizadevanje za slovensko-hrvaško mejo po kapitulaciji Italije 1943 in v prvem povojnem obdobju.

Sliko Marija na prestolu z Detetom in šestimi svetniki je Vittore Carpaccio ustvaril leta 1518 za minoritsko cerkev sv. Frančiška v Piranu. Zaradi vojne nevarnosti so leta 1940 to umetnino in mnoge druge odpeljali v Italijo. Slik Italija še vedno ni vrnila. Foto: Ivo Žajdela

Za istrska mesta sta značilni dvojezičnost in multikulturnost

Prikazana je podrobnejša obravnava življenja v Coni B STO, s težavnimi mednarodnimi pogajanji za zahodno mejo: od pariške mirovne pogodbe leta 1947, londonskega memoranduma leta 1954 do osimskih sporazumov leta 1975.

Ob zgodovinskem prerezu je prav gotovo pomembno tudi poglavje o demografskem razvoju Slovenske Istre med letoma 1857 in 2019, s prikazi ljudskih štetij in številnimi statističnimi podatki in tabelami, ki prikazujejo nihanje in spremembe etnične podobe območja.

Razvojno naravnani in pregledni so prispevki o razvoju šolstva, predvsem o prizadevanjih za ustanovitev univerze, o zdravstvu, ribištvu, solinarstvu, pomorstvu, prometu in turizmu.

V pregled tega prostora prav gotovo sodi dvojezičnost, multikulturnost in današnje delovanje italijanskih samoupravnih skupnosti na območju obalnih občin ter obsežna in raznovrstna predstavitev slovenskega podeželja.

Kip pesnika in župnika Alojza Kocjančiča v Koštaboni. Foto: Ivo Žajdela

Privlačnost, heterogenost, mikavnost in mediteranska igrivost prostora

Strnjen vpogled v specifiko obalnega prostora z današnjim živahnim kulturnim utripom tako v mestih kot na podeželju, s pregledom raziskovalne, znanstvene in ljubiteljske dejavnosti posameznih ustanov, društev in založb, je podan v nekoliko obsežnejšem uvodnem poglavju Knjigi na pot.

V sliki in besedi, še posebej ob naslovnicah številnih publikacij, nazorno govori o privlačnosti, heterogenosti, mikavnosti in mediteranski igrivosti prostora.

Ta je že od nekdaj privlačil in spodbujal številne pisce, popotnike in raziskovalce, da so segali v raznolika področja njegovega življenja in ustvarjalnega duha ter zapustili bogat opus tako na literarnem kot znanstvenem področju.

Knjiga Slovenska Istra II je polna izbranih in nazornih fotografij. Obe knjigi sta celota in tako izčrpnega prikaza Slovenske Istre doslej ni bilo.

Stara oljka pod Padno. Foto: Ivo Žajdela