Vsi trije sogovorniki imajo za seboj nedavno izkušnjo intenzivnega sodelovanja, graditve odnosov in skupne molitve, saj so septembra po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana pastoralni tečaji, na katerih so se srečali z več sto duhovniki in drugimi udeleženci. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že »usedli«, je prišel čas, da se razprava razširi, pravi Cepin.

Matej Cepin. FOTO: Marjan Pogačnik

Na njegovo vprašanje, čemu sta posvečala čas od takrat, je Benjamin Siter, voditelj Družine in Življenja, povedal, da razvijanju nove aplikacije za zakonce – predstavili jo bodo čez teden dni –, uršulinka s. Andreja Godnič pa je povedala, da poučuje vero in kulturo na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru, sodeluje pa tudi pri katehumenatu v mariborski dekaniji. Cepin je zase povedal, da je vodil usposabljanje Vodenje 9.7, kjer sodeluje devet »trenerjev«, ter bil s tem del nečesa velikega, plemenitega, Božjega.

S. Andreja Godnič. FOTO: Marjan Pogačnik

Pozitivni premiki

Sogovorniki so se najprej želeli dotakniti pozitivnih premikov, ki jih v zadnjem času opažajo v Cerkvi. Matej Cepin se je navezal na s. Andrejo, ki je govorila o osebnem procesu zorenja, ko v življenju ni več toliko projektov, pač pa prizadevanje za ljubezen v drobnih stvareh, in se spomnil prvega desetletja tretjega tisočletja, ko se je v Cerkvi veliko govorilo o projektih, tudi mariborska zgodba je bila navsezadnje (investicijski) projekt, je dejal. Danes so časi drugačni, prelomni, in v ospredje prihaja gradnja odnosov, Cerkev, ki ni več Cerkev projektov, pač pa skupnost, Cerkev odnosov, je dejal Cepin.

Sedanji čas ne prenese »fejkanja«

Še drug pozitiven premik, ki so ga opazili, je, kot je dejal Siter, potreba po pristnosti, po tem, da Gospodu kot posamezniki in skupnost dovolimo, da vstopi v mojo (našo) ranjenost, bolečino, zamere, jezo, neizpolnjena pričakovanja ... Nova generacija, ki prihaja, je zelo resnicoljubna, sedanji čas »ne prenese več fejkanja, ker je bilo tega v preteklosti čisto preveč«, je dejala s. Andreja Godnič. Prevzeta je nad novimi karizmami, ki jih Gospod prebuja po Sloveniji in daje veselje, energijo, motivacijo, ideje, ustvarjalnost, sočnost, skupnost, da lahko kot misijonarji gremo v šole, službe, med upokojence … Opaža potrebo po tem, da odgovorni za župnije, gibanja ali skupnosti prepoznajo, da je treba biti skupaj, stakniti glave ter se odpirati navzven in presegati miselnosti mi/oni.

Benjamin Siter, voditelj Družine in Življenja. FOTO: Marjan Pogačnik

»Raje ponavljamo staro«

Prvič v okoli štiriletni zgodovini Gorečega grma doslej so tokratno epizodo podkasta snemali v živo, s poslušalci, ki so imeli možnost postavljati vprašanja. Poslušalko je zanimalo, kaj so ob svojih obiskih v vseh slovenskih škofijah izvedeli o (Cerkvi v) Sloveniji. Matej Cepin je dejal, da je njegov pogled pristranski, saj je to, kar je videl, le dopolnitev tega, kar je že leta odkrival in premišljeval. »Bojimo se preveč globoko prevpraševati stvari, ampak raje ponavljamo stare navade. 10-odstotni padec v verski statistiki letno smo vzeli kot samoumeven, kot nekaj, kar je zunaj našega nadzora. V veliki meri tudi je. Vendar to, kar nam nekdo od zunaj pove, vzamemo samo kot luštno spodbudo, ne bomo pa v to celostno stopili, ker bi ta čas, ki ga še imamo, v večini smo itak stari nad 60 let, raje preživeli v miru,« je dejal Cepin.

Tokratna epizoda Gorečega grma je bila posneta v Galeriji Družina ob navzočnosti publike. FOTO: Marjan Pogačnik

S. Andreja Godnič je na pastoralnih tečajih izvedela, da je bil Pridi in poglej zelo kakovosten dokument, kjer so bili izzivi in vizija jasno definirani, vendar se je pri sprejemanju tega dokumenta nekaj zalomilo in sedaj, kot je videti, nimamo več skupne vizije in šepa identiteta skupnega občestva v Sloveniji.

6 škofij, 6 različnih svetov

Benjamin Siter je povedal, da sicer nima vpogleda v duhovniško dogajanje, da pa je dobil jasen občutek, da se dejavnosti velikokrat počne zaradi dejavnosti samih, ne sprašujemo pa se o njihovi smiselnosti. Njegovo občutenje po šestih škofijah je bilo zelo različno, »kot da so to res različni svetovi«. »Videl sem 'žepke' svetih, zagretih duhovnikov, sester, katehistinj in katehistov, ki gorijo za Gospoda, videl pa sem tudi, da je zelo jasno, o katerih stvareh se ne sme govoriti, in prav v tistih bi iskal 'izvirni greh'.« Po opravljenih pastoralnih tečajih se je začel spraševati o vlogi društev, gibanj in organizacij v Cerkvi, za katere meni, da delajo z ljudmi v pristnosti in spodbujajo k osebnemu odnosu z Gospodom – ali morda ne delujejo kot tisti, ki preprečujejo prosti pad, pravočasno ali hitrejše soočenje z resničnostjo.

Cerkev v Sloveniji leta 2035

Med drugimi je sledilo še vprašanje o tem, kje bo po njihovem mnenju Cerkev v Sloveniji leta 2035 ali 2040. Po Siterjevih besedah se bo to, kar je pristnega, gotovo še okrepilo in preneslo novo prebujenje, pospešen tehnološki napredek pa lahko prinese tudi razčlovečenje in izgubo človeškega stika, pri čemer, kot pravi Siter, zdrava uporaba digitalnih orodij temu stiku lahko tudi služi. Cepin v prihodnosti vidi množenje »malih krogcev«, posameznikov, pristno povezanih med seboj, pa tudi manjšo institucionalno navzočnost škofij, dekanij, župnij.

Na drugi strani vidi veliko razčlovečenja, pomanjkanja človeškega dostojanstva; pojavljalo se bo veliko klicev na pomoč pri tistih, ki ne bodo deležni podpore manjših skupin. Očitno bo, komu je treba pomagati, in iz tega se bo lahko razvila nova krščanska, humanitarna, civilna družba, meni Cepin. Sprašuje se še, koliko ljudi bo pripravljeno delati za polni delovni čas (danes je takšnih veliko duhovnikov in drugih institucionalno zaposlenih) in od kod bodo finančni viri za to; po Cepinovem mnenju bo prevladovalo financiranje »od spodaj navzgor«.

FOTO: Marjan Pogačnik

Nosilci bodo laiki

S. Andreja Godnič je dejala, da v tem, da katoličani damo prostor Božji besedi, ni nič protestantskega (ni zanemarjanje zakramentov), kot je bila bojazen kakega udeleženca pastoralnega tečaja, pač pa šele Beseda »razrahlja zemljo« in pomaga, da se zakramenti »aktivirajo«, postanejo vidna stvarnost nevidnega. Za prihodnost ima veliko upanje, da se bodo občestva zbirala okoli Gospoda, navzočega v evharistiji. Nosilci (pastorale) bodo v večji meri laiki, ki bodo doživeli klic za služenje in misijon, duhovniki, redovniki in redovnice pa bodo bolj v njihovi službi. »Ne bojim se za Slovenijo, ker imamo od Cirila in Metoda do Eme Krške in drugih jasen profil čutenja z drugim. Tako da se veselim Slovenije. Ne vem pa, če bo še demokratična,« je sklenila.