Ob koncu srednjega veka so Slovenci, živeči znotraj meja Svetega rimskega cesarstva, v celoti prišli pod habsburško žezlo, Avstrijska hiša je namreč leta 1456 podedovala posesti izumrlih celjskih knezov, leta 1500 pa še goriških grofov. Medtem je Ljubljana postala sedež škofije (1461), ki je v naslednjih treh stoletjih predstavljala pomemben povezovalni dejavnik slovenskega prostora, saj je imela svoje župnije raztresene tako na Kranjskem kot na Štajerskem in Koroškem. Zunaj meja cesarstva, pod oblastjo Republike sv. Marka, so tudi po prvi beneški vojni (1508–1516), ki je cesarju Maksimilijanu I. prinesla zgornje Posočje, ostali Slovenci v severni Istri in Benečiji. Prekmurci pa so z rojaki tostran Mure od leta 1526 naprej kljub politični pripadnosti Ogrskemu kraljestvu delili isto dinastijo.

Slouencha, Sloueniz in Krainzi – o slovenskem etnonimu

Štiri leta pred tem, ko so bile v hrastoveljski cerkvi Sv. Trojice dokončane freske delav...