Žena in mama dveh hčera pravi, da so ji bili starostniki od nekdaj blizu, saj je živela z dedkom in babico. »Izredno srečo sem imela, da je bila v mojem življenju tudi prababica. In še večjo, da sem se po več letih malo bolj zbližala tudi s svojo babico po očetovi strani, s katero prej nisem imela tako pogostih stikov,« je povedala za Našo družino.

Od strežnice do direktorice

S starejšimi je začela poklicno delati pred več kot 18 leti. Najprej kot strežnica v DEOS Centru starejših Cerknica, kjer je kljub težkemu delu spoznala, da bi lahko s starostniki delala vso svojo delovno dobo. Med drugim je opravljala delo receptorke, animatorke in delovne inštruktorice, ob nenehnem izobraževanju in usposabljanju pa je kot pripravnica socialnega dela postala vodja varovalne enote.

FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Pred osmimi leti je magistrica socialnega dela prevzela vodenje DEOS Centra starejših Notranje Gorice. »Vedno bolj dojemam, da to ni več delo, temveč poslanstvo,« je že pred tremi leti povedala za Našo družino. Tudi v prostem času je prostovoljka in zagovornica pravic starejših, predsednica dobrodelnega gibanja Skupaj za starejše in članica Gerontološkega društva Slovenije. Njeno udejstvovanje na področju dela s starejšimi je novembra 2020 predsednik Borut Pahor nagradil s priznanjem jabolko navdiha.

Prizadevanje za zadovoljstvo vseh

Največji izziv pri delu ji predstavljata zadovoljstvo in počutje stanovalcev, ob tem pa ne pozablja na njihove svojce in zaposlene. »Tudi če vse narediš odlično, nikoli ni za vse v redu in prav. Ko se s tem sprijazniš, je malo laže. Zame osebno je najpomembneje, da sama pri sebi vem, da sem naredila prav vse, kar sem lahko, in potem lahko s čisto vestjo zaspim in se počutim dobro.

Zame osebno je najpomembneje, da sama pri sebi vem, da sem naredila prav vse, kar sem lahko.

Ni pa vse odvisno od mene. Lahko nekdo naredi neko drobno neumnost in je s tem okrnjen ugled celotnega centra in kolektiva. Zato vedno pravim, da nikoli ni vse super in vedno je prostor za izboljšave.«

Naši učitelji

Če jim le znamo prisluhniti, so prav starejši lahko naši največji učitelji, pravi. »So zakladnica modrosti, izkušenj, znanja. Učijo nas spoštovanja, strpnosti, sodelovanja, solidarnosti, vrednot, na katere včasih pozabimo,« našteva. Opaža, da smo se prav s prihodom koronavirusa začeli bolj zavedati pozabljenih vrednot, kot so družina, pogovor in spoznavanje, pomoč in zavedanje, kaj v življenju največ šteje. »To so naši najdražji, odnosi, čas ter zdravje.«

FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Ob delu s starejšimi opaža, da je smrt vedno bolj tabu tema. »Včasih so se ljudje rojevali doma in tam tudi umirali. Sedaj se vse to dogaja v institucijah. V vsem tem hitenju niti ne opazimo, da se vsi staramo. Vsi počasi in vsak dan na nek način umiramo. Ker se o tem ne pogovarjamo in tega običajno ne vidimo, je šok toliko večji, ko nastopi obdobje poslavljanja. Takrat bi naredili vse, da bi pridobili še malo časa.«

Pobudnica mnogih akcij

Da bi staranje in z njim povezane izzive približali širši javnosti, v Centru DEOS pripravljajo številne projekte. S svojo ustvarjalnostjo in idejami Ana Petrič mnogim starejšim popestri vsakdan. Lani je že osmo leto zapored organizirala Malo pozornost za veliko veselje – vseslovensko akcijo izdelovanja novoletnih voščilnic za 21 tisoč starostnikov, ki bivajo v domovih za starejše po Sloveniji.

S prejetimi voščilnicami. FOTO: Osebni arhiv Ane Petrič

Z akcijo Podarim, nasmeh dobim se zbirajo oblačila – podarijo jih starejšim, brezdomcem, otrokom s posebnimi potrebami. Za uspešnega pa se je izkazal tudi projekt Počitnice v zameno za prostovoljno delo, kjer so poleti oddajali apartma v centru starejših. Cena bivanja je bila tri ure prostovoljnega dela s starejšimi na dan.

Že po nekaj mesecih opažajo, da ima vrtec na starejše pozitiven vpliv.

Eden odmevnejših je prvi vrtec v Centru starejših, ki je začel delovati z letošnjim šolskim letom. Gre za enoto Angelinega vrtca, ki je prvi vrtec montessori v Sloveniji in je del Uršulinskega zavoda. Že po nekaj mesecih opažajo, da ima vrtec na starejše pozitiven vpliv. Za novo šolsko leto načrtujejo še medgeneracijsko glasbeno šolo. Ana Petrič pa izpolnjuje tudi zadnje želje obiskovalcev in njena najnovejša ideja je »željomobil«, ki bi starostnike s svojci še zadnjič odpeljal na morje, v rojstno vas, v hribe …

Biti glas starejših

Zakaj starejšim nameni toliko energije? »Dokler nisi star in ne rabiš pomoči, se ne zavedaš problematike starejših, ko pa se nekaj zgodi, smo lahko v veliki stiski, ker ne moremo dobiti pomoči čez noč. Ne samo, da nam manjka kadrov, oči si zatiskamo pred boleznimi in umiranjem, zato problematika starejših res postaja družbeni problem. Lovimo zadnji vlak, da nekaj spremenimo,« poudarja. »Želim si biti glas vseh starejših in tistih, ki delajo z njimi.«

FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Pri delu jo žene zavedanje, da bomo – če bomo le imeli to srečo – vsi enkrat stari. »Takrat bi si sama zase želela, da bi imela okrog sebe prijazne, srčne, potrpežljive ljudi, ki bodo razumeli, da vse moje telesne in mentalne funkcije počasi pešajo in da še marsikaj zmorem, vendar počasneje in s prilagoditvami. Mlajšim se vedno nekam mudi, to opažam tudi pri sebi. Starostniki pa potrebujejo čas. Dragocena je vsaka minuta, ura, dan. Moja energija je nasmeh na obrazu nekoga, ki mu z veseljem pomagam.