Ob nedelji Slovencev po svetu, smo se z Natašo pogovarjali o njeni ljubezni do domovine, kako sta jo z možem uspela posredovati otrokom ter o ohranjanju narodne identitete zunaj meja Slovenije.

Kaj vam pomeni Slovenija in slovenska narodna identiteta? Se je pogled na to s selitvijo v tujino kaj spremenil?

Slovenija je po več kot dvajsetih letih bivanja in dela v Luksemburgu še vedno moja domovina in domovina mojega moža in najinih otrok. Kot prevajalka na Evropski komisiji skrbim za prevode v slovenščino in torej negujem temelj našega slovenstva. To da je krošnja najine družine tako široko razprta v svet in da na njenih vejah počivajo mnoge ptice širnega sveta, je odraz močno in globoko zasidranih korenin v najini domovini. Razprto Prekmurje in močne družinske vezi, neverjetna lepota moje ljube Slovenije in najlepšega glavnega mesta ter Marijino zavetje in Jezusov zgled so oblikovali trdno osnovo, ki je noben veter ne omaje. V deželi, ki je naš trenutni dom - kaj pa vemo, kam bo odneslo najine otroke - in ki je odprta popotnikom iz vseh strani sveta, sem se naučila, da se ni treba bati prevetritev niti tujcev. Da smo lahko Slovenci s svojo milino, trdoživostjo in delavnostjo drugim v mnogočem vzor. Mi imamo mnogo prijateljev, sosedov, sožupljanov, ki so pogosto že naša razširjena družina, od Afrike in Avstralije preko Ukrajine in do Švedske, ki so prežeti in navdušeni nad Slovenijo in slovenskim. Vsak dan črpamo iz kulturne in duhovne slovenske dediščine in identitete in si prizadevamo biti mali ambasadorji slovenskega ter misijonarji božje ljubezni.

Preberite tudi prispevek iz priloge Naša družina: Mali ambasadorji slovenskega v tujini.

Kako slovensko narodno identiteto živite v tujini?

Živimo jo vsak dan. Vsakdanji jezik sporazumevanja, pesmi in molitev v družini je slovenščina. Otroke vsak dan prek praznikov in drobnih stvari učiva o slovenskih običajih. Redno spremljamo slovensko glasbeno prizorišče, pogosto zahajamo na koncerte in v gledališče. Vse praznike preživimo v Sloveniji. Smo aktivni člani več župnij. Slovenske luksemburške, ki se pri maši in po maši dobiva enkrat mesečno, angleško govoreče, ki združuje kristjane iz vseh koncev sveta, v Sloveniji pa najraje obiskujemo domačo beltinško ter v Ljubljani frančiškansko na Tromostovju in salezijansko na Rakovniku. Skupaj v okviru luksemburško-bruseljske naveze se redno dobivamo v DIŽ-evi zakonski skupini. V okviru slovenko-luksemburškega društva pa praznujemo slovenske praznike, gostimo glasbeniki in druge ustvarjalce. Ker živimo v tujini ima ta slovenska identiteta gotovo večjo vrednost in poudarek. Vrata naše hiša so odprta prijateljem iz Slovenije, Slovenci v Luksemburgu pa smo pogosto drug drugemu nadomestek širše družine.

Drobna praznovanja od godov ali malih slovenskih praznikov v tujini dobijo še večji pomen.

Kako narodno zavest predajate svojim otrokom? Kaj je pri tem za vas največji izziv?

Ker z možem delava za institucije Evropske unije, najini otroci obiskujejo evropsko šolo in imajo zagotovljen pouk slovenščine. Poleg tega, da doma govorimo, molimo in pojemo po slovensko, vsak dan obiskujejo pouk slovenščine in na koncu tako kot slovenski otroci doma v Sloveniji tudi oni pišejo maturo iz slovenščine. Drobna praznovanja od godov ali malih slovenskih praznikov v tujini dobijo še večji pomen. Pri nas je veliko glasbe, ker so vsi otroci glasbeno nadarjeni, tako da se stalno poje. V okviru šole ali društva so otroci v stalnem stiku s slovenskimi ustvarjalci, pa tudi sami smo s prijatelji organizirali etno glasbene delavnice in obiske slovenskih glasbenikov in skupin, s katerimi so naši otroci muzicirali. Vsako leto dvakrat v šoli in tudi drugod pripravljamo slovenske stojnice s tradicionalno hrano, pijačo, na kateri zelo aktivno sodelujejo tudi naši otroci … Jaz prihajam iz prekmurske folklorne družine, zato našo družino pogosto spremlja etno glasba in folklora. Rada kuham in to zlasti slovenske tradicionalne jedi in naša hiša je vedno polna ljudi, bodisi Slovencev, ki se združujemo mesečno na slovenski maši, bodisi tujcev. Zlasti Martinovo je postala znana slovenska različica irskega St. Patrica. Prosena in ajdova kaša ali žganci, dӧdӧli so pogosto na mizi, tudi ko gostimo prijatelje iz naše angleško govoreče župnije, ki prihajajo iz vseh koncev sveta. Afričani so pogosto zelo blizu moji prekmurski odprti naravi.

Z Martinom sva v zakon prinesla bogato dediščino dveh družin, ki obsega folklorno in pevsko tradicijo, odprtost in gostoljubnost prekmurskega sveta, karitativnost, kmečko delavnost in ljubezen do zemlje, športno vzdržljivost, obilo raziskovalnega duha, umetniško ustvarjalnost v pisani besedi, slikarstvu, vitrajih, arhitekturi, jasno predanost služenju drugim in pravičnemu, željo po odkrivanju sveta, ki se je pogosto sklenila z diplomatskimi službami in služenju domovini, ter zlasti iskreno in živo vero … Tudi midva sva s širitvijo Evropske unije v njene institucije odšla s Slovenijo v srcu. Že s pieteto do lastnih prednikov in družine otroci poganjajo samozavestne in močne slovenske korenine, ki bodo dobra osnova za odprte krošnje, pa kamor koli jih bo ponesla njihova ustvarjalnost in božja volja.

Najina hči je prva odletela iz gnezda, vsaj začasno, na študij glasbe v London. Zelo je srečna in ustvarjalna. Ko se je preselila v London, si je najprej našla svojo cerkev, kjer v nedeljo pri maši igra na violino. Ko zabrenka na kitaro in zapoje Kreslina ali kakšnega drugega slovenskega glasbenika ali navdušeno vabi prijatelje v Slovenijo, veš, da se veje razraščajo v pravo smer in da so korenine zdrave.

Najbrž smo bolj intenzivno slovenski, kot če bi živeli doma. Če zasledimo kakšno slovensko kulturno ali duhovno dejavnost po Evropi, se z veseljem podamo na pot tudi nekaj ur daleč. Uglašenost na povezovanje s Slovenci po svetu je naša velika vrednota.

Kako ohranjate stik s Slovenijo, se kaj vračate na obisk in kako doživljate ta obisk?

Z možem sva se takoj na začetku, ko se je najina družina razširila (takrat sva že živela v Luksemburgu), zelo racionalno in iz ljubezni do domovine odločila, da bova aktivno skrbela in negovala družinske in prijateljske vezi in da bova skrbela tudi socialno mrežo najinih otrok v Sloveniji.

Vsa ta leta ostajamo zelo mobilni. Vse krščanske praznike in poletne počitnice preživljamo v Sloveniji. Božič, Veliko noč, novembrske praznike, Marijino vnebovzetje preživljamo vedno v Sloveniji in zelo tradicionalno. Tako da je vse, kar je prepleteno tudi z družinskim življenjem zelo povezano s prazniki v domači beltinški župniji, nočnim romanjem v Turnišče, vstajenjsko procesijo in obiski grobov po vsej Sloveniji. To nas zelo prepleta in povezuje z našo širšo družino. Tudi otrokom je že zlezlo pod kožo, tako da nas bo združevalo tudi zdaj, ko bodo počasi poleteli po svetu. Stičišče bodo prazniki s širšo družino v Sloveniji. Načeloma nikoli ne zamudimo beltinškega folklornega festivala, nam ljubih koncertov in kulturnih prireditev v okviru ljubljanskega festivala. Iz Luksemburga se podajamo na rojstnodnevne zabave, poroke. Otroci odhajajo na tabore in duhovne vaje v Slovenijo. Najbrž smo bolj intenzivno slovenski, kot če bi živeli doma. Če zasledimo kakšno slovensko kulturno ali duhovno dejavnost po Evropi, se z veseljem podamo na pot tudi nekaj ur daleč. Uglašenost na povezovanje s Slovenci po svetu je naša velika vrednota.

Slovensko kulturno in duhovno dediščino, ki sva je v popolni predanosti najinih staršev in družin prejela, zdaj zunaj najine domovine z močno odprtimi vrati najinega doma dajeva naprej. Bog je neizmerno dober in daje na veliko, da bi le znali to bogato deliti. In vsak, ki pride v naš dom, odide s drobtinico slovenskega.