Lucija se je nad tujino že dolgo navduševala, zaradi vzgojiteljske izobrazbe si je želela postati varuška v tujini, nato se je ponudila priložnost za poklic stevardese. Iz golega zanimanja, kako poteka razgovor za službo v angleškem jeziku, se je prijavila na razpis letalske družbe Emirates in delo tudi dobila. »Letalske družbe Emirates pred tem nisem poznala, so me pa zanimale Adriine stevardese. Ko so me izbrali je bila moja edina misel, da je to zdaj zadnja priložnost,« pravi Lucija.

Spakirala je kovčke in odpotovala novim, nepoznanim izzivom naproti.

»Vse je drugače kot v moji domači vasi«

Slovo od domačih in prijateljev ni bilo enostavno. »Zelo težko je bilo. Še težje je, ker prihajam iz majhnega kraja. Kar naenkrat se moraš preseliti v veliko mesto na drugi konec sveta s čisto novo kulturo.« Prvič se je domov vrnila po desetih mesecih, saj ji situacija s covid-19 prej to ni omogočala. Zdaj pa, če je le možno, prihaja domov vsake tri mesece, četudi le za nekaj dni.

Zato razumljivo pridejo tudi težki trenutki, ko bi najraje vse skupaj spakirala in se vrnila domov, prizna. Takrat se najraje poveže z domačimi prek video klica. »Imam srečo, da veliko potujem po svetu in to žalost s tem potolažim oziroma sploh nimam časa biti žalostna in imeti domotožja.«

Tujina jo je že od nekdaj navduševala. FOTO: osebni arhiv

Iz Slovenije v multikulturno okolje

V novem okolju jo je najbolj presenetilo, da se vse odvija povsem drugače kot v njenem domačem kraju. »Na enem mestu je toliko različnih ljudi, ras in kultur. Vsi živijo v nekem sožitju in tihožitju.« Ob tem najbolj pogreša gibanje v naravi, kar je v Dubaju nemogoče.

»Moj cilj je predvsem to, da dosežem nekaj, za kar mi ne bo žal.« FOTO: osebni arhiv

Največje razlike med Slovenijo in Dubajem

Razlik med življenjem v Sloveniji in Dubaju je zagotovo veliko, saj gre za dve povsem različni kulturi. Največjo razliko Lucija opaža v rutini življenja. »V Dubaj pridejo ljudje, da služijo ali pa zapravljajo denar. Tu nihče ne živi z željo, da bi ostal za vedno, ampak se vrnejo v domovino, kjer nato živijo upokojensko življenje.«

Iz tega razloga vsi veliko delajo. »V službah so od 9. do 18. ure, nato povečerjajo in to je to. Večina staršev ima varuške. Otroci pri svojih starših na dan preživijo približno tri ure.«

Kot zanimivost Lucija omeni tudi stroške življenja. Cene so v Dubaju vsekakor višje, a ne toliko, kot si predstavljamo Slovenci, je dejala. »Hrana je v trgovinah za 20 odstotkov dražja, pozna pa se v restavracijah, kjer so cene bistveno višje.«

Iz krščanske tradicije v muslimanski svet

Selitev iz Evrope na Arabski polotok je Luciji spremenil tudi pogled na tamkajšnjo religijo, ki je prej od blizu ni poznala.

Odraščala je v krščanski družini. Ko je bila mlajša, je k maši bolj ali manj hodila zaradi staršev in verouka. »Da sem dobivala dobre ocene,« prizna in doda, da se je njen pogled na vero povsem spremenil. »Ko grem k maši, grem zaradi sebe, zaradi notranjega miru.« K Bogu se obrača v težkih trenutkih. Vero dojema kot »silo«, ki ji pomaga, da prebrodi slab dogodek ali slabo počutje.

»Včasih se moramo samo prepustiti toku življenja in preprosto biti sproščeni, da nas ponese tja, kjer moramo v tistem trenutku biti.« FOTO: osebni arhiv

Nato je odpotovala v svet, kjer prevladuje muslimanska kultura. Ker je prej od blizu ni poznala, prizna, da je imela napačne, stereotipne predstave. »Vpliv medijev in vseh negativnih pogledov na islam je name in moje mnenje zelo vplivalo. Zdaj pa, ko jo tukaj občutim sama, pa moram reči, da je veliko bolj preprosta in veliko bolj sprejemljiva.« Veliko več ve tudi o njihovih praznikih, običajih, kako oni častijo Boga, kar se ji zdi ena izmed zelo dobrih lastnosti, ki jo človek pridobi, če gre v svet oziroma tujino in spoznava nove kulture. »To pomeni, da si strpen tudi do drugih ver.«

»Če pogrešam dež in sneg, mi ju pošljejo prek fotografij«

Svoje izkušnje življenja v Dubaju Lucija deli tudi na družbenih omrežjih, kjer jo spremlja na tisoče sledilcev. S snemanjem je začela predvsem zato, da njena družina in prijatelji vedo, kaj počne, kam gre in kam potuje. Ko se ji je nabralo veliko sledilcev, je dobila občutek, da so postali ena velika družina. »Na primer, če v Sloveniji sneži ali dežuje in jaz to pogrešam, mi pošljejo fotografije, jaz pa njim razkazujem svet od tukaj.«

»Veliko ljudi mi je že napisalo, da živijo svoje sanje prek mene. Tudi starejši mi večkrat rečejo, da niso uspeli obiskati določenih delov sveta, niso uživali in izkoristili mladih let. Tako se potem povežemo.« Ob tem prizna, da snema tudi zato, da v večinoma angleško govorečem okolju ne pozabi slovenskega jezika.

Služba ji je pisana na kožo

V službi se je hitro znašla, saj zelo rada dela z ljudmi. »Z veseljem jo opravljam. Spoznavaš veliko novih ljudi, kultur, krajev, običajev, najbolj pa mi je zanimiv pogovor z ljudmi. Zakaj potujejo, kakšna je njihova logika, načela, prioritete. Zanimivo mi je, kako se razlikujemo v načinu razmišljanja o življenju in vrednotah.«

»V sami službi sem se hitro znašla, saj zelo rada delam z ljudmi.« FOTO: osebni arhiv

Želja po vrnitvi v Slovenijo je velika

Lucija verjame, da se bo vrnila v Slovenijo, saj si ne predstavlja življenja v tujini, predvsem si ne predstavlja, da bi v tujini vzgajala svoje bodoče otroke. »Ne vem še, kdaj bo napočil čas, da se vrnem in kaj me bo pripeljalo do tega, je pa res, da vedno bolj razmišljam v to smer, kje si želim zgraditi prihodnost, kje bo moj končni kraj, kjer si lahko zgradim hišo in ustvarim zvezo. Absolutno se bom vrnila v Slovenijo.«