Detajl na spominskih ploščah ubitih na župnijski cerkvi v Slovenj Gradcu. FOTO: Ivo Žajdela

Pol stoletja po vojni je veljalo, da je bilo na ozemljil občine Slovenj Gradec ubitih 250 oseb v času druge svetovne vojne. Komisija za povojne poboje, ki je v Slovenj Gradcu delovala sredi 90. let, je »odkrila« 294 »novih« imen, kar je Za 118 odstotkov več kot dotlej. Občinski svet v Slovenj Gradcu je komisijo za povojne poboje in medvojna nedokumentirana smrtna izginotja, kot so jo poimenovali, imenoval 11. aprila 1995. Člani komisije so bili zgodovinar Marjan Linasi, Boris Marčič je bil predsednik, člana pa še Vida Vrhnjak Duler in Slavko Slemnik. Zbrala je podpisane izjave za okrog 130 ubitih oseb in mnogo arhivskega gradiva. Že 24. novembra 1997 je komisija občinskemu svetu predložila sklepno poročilo, ta pa ga je sprejel.

Namesto spomenika knjiga

Predlagana je bila tudi postavitev spomenika, na katerem bi bila izpisana vsa imena ubitih oseb druge svetovne vojne in komunistične revolucije, vendar so neka­teri iz vrst nekdanjih partizanskih borcev zagnali vik in krik, da ne bodo dopustili postavitve spomenika »okupatorjevim sodelavcem«. Mnogi vosovski in partizanski »likvidatorji« so torej lahko napisani na raznih spomenikih, preživeli so dobivali in še dobivajo borčevske pokojnine in mnoge druge privilegije, ljudje, ki so jih umorili, pa so zreducirani na psovko »okupatorjevi sodelavci« in si ne zaslužijo nobene pietete.

Zaradi tega so kasneje sprejeli sklep, da od predloga po postavitvi spomenika odstopijo in da občina raje finančno podpre izdajo posebnega zbornika, ki bi bil namenjen ubitim med vojno. Nalogo so zaupali domačemu zgodovinarju in članu komisije Marjanu Linasiju. Knjigo je začel pripravljati septembra 1999 in jo končal po nekaj več kot dveletnem delu.

Izhajal je iz predpostavke, da se je treba problematike lotiti kompleksno, z obdelavo ne le zamolčanih ubitih oseb, ampak vseh ubitih med drugo svetovno vojno in povojnih pobojih. Zbral je gradivo borčevske organizacije, mobilizirancev v nemško vojsko in občinske komisije.

Grobišče Žančani pri Slovenj Gradcu. FOTO: Ivo Žajdela

Skrivnost Žančanov

Najbolj množično in znano grobišče v bližini Slovenj Gradca so Žančani. Najnižje številke tam ubitih so od 150 do 300 ljudi, najvišje pa celo več tisoč. Iz knjige izvemo, da se je nekaj dni pred začetkom pobojev v Žančanih tja pripeljal oficir iz vojašnice v Slovenj Gradcu, z njim pa naj bi bil neki domačin. Očitno jim je ta pokazal najustreznejšo lokacijo, dovolj umaknjeno in skrito. Stara kolovozna pot se je tam na dolžini okoli 90 metrov zajedala kar do osem metrov v globino, v širino pa okoli šest metrov. Kmalu je prišla vojska ter podrla drevesa, ki so rasla tesno ob kolovozu skozi gozd, in ga razširila, da je bil dovolj širok za tovornjak. Iz vojašnice so nato vsak dan vozili zaprti tovornjaki, pet do šest na dan. Domnevajo, da so poboje izvajali tudi ponoči. Poboje so tam izvajali med 10. in 20. junijem 1945, torej vsaj deset dni zapored.

Območje je vojska zastražila. Domačini so se morali umakniti z njiv in kmalu so izvedeli, kaj se tam dogaja. Slišali so streljanje, vendar so sprva mislili, da gre za kakšne vojaške vaje. Nekoč je neka domačinka vendarle opazila za odmaknjeno ponjavo ljudi, slečene in zvezane po dva in dva. Pripovedujejo tudi o nekem moškem, ki se mu je uspelo rešiti in je na neki sosednji kmetiji dobil obleko ter se rešil v Avstrijo.

Po pobojih so po grmovju viseli ostanki spodnjega perila, pod drevesnim lubjem pa so domačini našli tudi ročne ure in druge dragocenosti, ki so jih ujetniki očitno hoteli skriti pred krvniki.

Ob grobišču povojnih pomorov pri Žančanih pri Slovenj Gradcu 11. maja 2002. Na sredini Stane Štrbenk, Vinko Levstik, Tine Velikonja in Vida Vrhnjak Duler. FOTO: Ivo Žajdela

Odkop Žančanov so preprečili dediči zločinov

Pri pobojih so uporabljali strelno in tudi hladno orožje. Kmalu je začelo močno zaudarjati. Prišla je zdravniška komisija in ukazala, da je treba trupla posuti z apnom in zemljo. Izvajalci pobojev so namreč jarek s trupli zasuli samo z mahom in listjem, čezenj pa podrli drevesa. Spet so morali priti vojaki, tokrat četa Komande mesta Šoštanj, in grobišče so zasuli z zemljo. Ker je to strmina, se je iz spodnjega dela grobišča še nekaj mesecev, ob deževju pa še nekaj let po dogodku, izcejala mešanica krvi in vode, čeprav so vojaki naredili na spodnjem delu debelo pregrado iz ilovice.

Volumen grobišča je okoli 700 kubičnih metrov, globača pa je bila po pričevanju domačinov do vrha napolnjena s trupli (danes je okoli dva metra posedena). O Žančanih so preiskovalni organi že sprejeli sklep, da se bo to grobišče odprlo in raziskovalo, tudi denar za to je že bil določen, toda dediči varuhov pridobitev komunistične revolucije, so temu močno nasprotovali in bili uspešni. Tudi primer Žančanov je pokazal, da Slovenija ni pravna in civilizirana država.

Jože Tisnikar, Črička, 1974. VIR: knjiga

Grobišče v protitankovskem jarku v Trobljah

Druga doslej odkrita množična grobišča v občini Slovenj Gradec so: protitankovski jarek v Trobljah, ki naj bi bil drugo najbolj množično grobišče na tem območju, ob Homšnici pri Klemenu v Šmartnem (okrog 10 oseb), ob Gortnarjevi kapeli v Šmartnem (30 do 36 oseb), za Tretjakom v Gradišča (12 oseb), ob drevesnici Progl (3 osebe), na območju Sv. Jedrti in Bukovske vasi (9 grobov); dve grobišči sta na Bukovnikovi kmetiji na Vrhah, pri Sv. Jedrti je grobišče 12 do 40 Hrvatov civilistov, pri cerkvi sv. Neže na Vrhah je grob 15 avstrijskih vojakov, veliko pa je tudi grobov s po nekaj ali samo enim umorjenim.

Jože Tisnikar, Enooka, 1983. VIR: knjiga

Struktura knjige o ubitih med vojno in po njej

Zgodovinar Marjan Linasi je v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na območju mestne občine Slovenj Gradec (300 strani) v prvem delu podal geografski oris občine, upravno razdelitev in število prebivalcev ter oris političnega življenja pred drugo svetovno vojno. Predstavitvi medvojnega dogajanja je namenil štirideset strani – od orisa nacistične okupacije in vzpostavitve oblastnega in političnega aparata, okupatorjevih raznarodovalnih ukrepov do odpora proti nacistični okupaciji, ki mu je namenil kar precej pozornosti.

Osrednji del knjige je namenjen ubitim osebam. Začne z ubitimi med aprilskimi spopadi leta 1941, ki so bile trije. Ubitih med partizani je bilo 180 in vsak je na kratko predstavljen. Nacisti so ubili 82 ljudi.

Zelo številčna kategorija ubitih nosi naslov Žrtve med domačini – pripadniki okupatorjevih oboroženih formacij je krivična do teh ljudi, tudi zato, ker se je v zadnjem desetletju v Sloveniji že uveljavil termin (nasilni) mobiliziranci v nemško vojsko, saj jih je od 140 imenovanih bilo kar 129 nasitno mobiliziranih.

Jože Tisnikar, Čriček, 1974. VIR: knjiga

Zamolčane ubite osebe

Sledijo osebe, ki jih je »usmrtilo« »osvobodilno gibanje« (avtorjeva izraza). Glede na (ne)legalnost in (ne)legitimnost povzročiteljev (zločincev) je šlo za zločine, ne pa »usmrtitve«. Partizani so med vojno umorili vsaj 44 domačinov. Temu poglavju je avtor dal naslov Žrtve, ki jih je usmrtilo osvobodilno gibanje, v uvodnih besedah v opis te kategorije ubitih pa je uporabil sporen izraz »kaznovanje okupatorjevih sodelavcev«. Čeprav se je potrudil in poiskal raznovrstno gradivo – številna pričevanja sorodnikov in prič – ter pregledal veliko gradiva v številnih arhivskih in drugih ustanovah, pri njegovem pisanju pogrešam malo več kritičnega odnosa do prebranega v raznih pisnih virih iz prvega povojnega obdobja, kot so poročila, sklepi, obtožnice, zapisniki itd. Čeprav je res, da raziskovalec po petdeset in celo šestdeset let oddaljenih dogodkih ni imel na razpolago veliko virov, je to gradivo zelo sporno. Le mislimo si lahko, na kakšen način so na primer zaplembene »komisije« takrat razmišljale in kakšen odnos so imele do resnice, ki naj bi jo odkrivale in zapisovale v svoje zaplembene zapisnike. Leta 1945 so namreč komunistični organi ljudi po vsej Sloveniji sistematično in množično ubijali. Kaj so šele zapisovali o teh umorjenih ljudeh!

Zgodovinar Marjan Linasi na predstavitvi knjige Jurija Štesla Pohorska afera v Kadetnici v Mariboru 26. januarja 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Osebe, ki so jih komunisti umorili po vojni

Zadnje poglavje o žrtvah, ki je tudi vzpodbudilo nastanek te dragocene knjige, nosi naslov Žrtve, ki so domnevno umrle nasilne smrti takoj po vojni. Tudi tu je beseda »domnevno« moteča, saj kakšna izjema s svojo domnevnostjo ni prav prepričljiv razlog, da se vsebina glavnega poglavja v naslovu tako po nepotrebnem relativizira. Avtor je uvodoma omenil osebe, ki »so preminile v povojnih množičnih zunajsodnih pobojih ali v povojnih taboriščih«, in dodal, da se je to zgodilo »z obtožbo, da so med vojno sodelovale z okupatorjem«. Takoj v naslednjem stavku pa je zapisal: »Ni namreč zgodovinarja, ki bi bil doslej našel kakršenkoli ukaz o izvedbi povojnih pobojev, seznam pobitih ali celo seznam izvajalcev, niti niso poboji omenjeni skoraj v nobenem drugem izmed številnih povojnih dokumentov.« Že to govori, da bi morali biti pri izhodiščni oznaki teh ubitih ljudi, da so bili »sodelavci okupatorja«, precej previdnejši. Marsikdo, ki ga je avtor navedel, je to verjetno res bil, toda v precej primerih, kjer je avtor povzemal iz povojnih komunističnih zapisov, se vidi, da bi morali biti tako pri branju teh virov kot pri njihovem današnjem povsem nekritičnem povzemanju veliko previdnejši. Tudi izraz »zunajsodni« poboji je neprimeren. Namreč, kakšni pa so sodni poboji?

Linasijeva knjiga je kljub nekaterim pomislekom zelo dobrodošla in dragocena. Obsežno besedilo je pregledno razporejeno, v veliko pomoč bo tudi kazalo imen oseb, krajev, enot in ustanov. Knjigo krasi osem celostranskih slik domačega slikarja Jožeta Tisnikarja.

Umor sedmih kmečkih fantov v Javorju nad Črno na Koroškem

14. maja 2009 je Vida Vrhnjak Duler iz Pameč pri Slovenj Gradcu v reviji Demokracija objavila pismo z naslovom Pohorski poboj in poboj v Javorju (17. marca 1944). Opisala je zločinski partizanski umor sedmih kmečkih fantov v Javorju nad Črno na Koroškem 17. marca 1944, dva meseca po podobnem partizanskem zločinu na Pohorju. Umor je, poleg mnogih drugih, v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na območju mestne občine Slovenj Gradec (str. 149–150) opisal tudi Marjan Linasi (glej priponko).

Od jeseni 1943 se je dvanajst fantov (starih od 21 do 24 let) iz Podgorja in Spodnjega Razborja (občina Slovenj Gradec) skrivalo pred nemško mobilizacijo v osamljenem kmečkem hlevu ter skritem bunkerju. Imeli so dogovor, da se bodo priključili partizanski brigadi, ko bo ta prišla v bližino teh krajev. Leta 1996, ko je delala popise zamolčanih žrtev, so ji sorodniki ubitih pripovedovali, kako je fante pri Klinčmanovem križu pričakal Tišlarjev Zepa, to je Jože Korošec s partizanskim imenom Vido. Odgnal jih je v Javorje do Mežnarja, kjer je bil del 14. divizije, Bračičeva brigada, v katero so takrat začasno vključili 3. bataljon Tomšičeve brigade. Vso noč so jih »zasliševali«, izsiljevali priznanja in pri tem pretepali. Krajani Javorja so sorodnikom povedali, da so jih pred umorom zvezali in mučili, jih 17. marca 1944 ubili in plitvo zakopali v gozdu pod cesto v bližini naselja. Vest o dogodku je kasneje sorodnikom sporočil edini od osmih, ki se mu je uspelo rešiti. V tem plitvem grobišču so naslednjo zimo ubitim delale družbo lisice in raznašale kosti. Po vojni je sorodnikom uspelo, da so ostanke umorjenih izkopali in prenesli na pokopališče v Podgorju in na Razborju.

Leta 2004 so na cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu pritrdili plošče s 127 imeni ubitih med vojni in po njej oziroma komunistično revolucijo. FOTO: Ivo Žajdela

Molk zgodovinarjev

Leta 2002, ko je knjiga izšla, sem zapisal: »Čeprav je v knjigi objavljenih zelo veliko različnih podatkov tako o ubitih kot tudi o nosilcih umorov, veliko pa izvemo tudi o arhivskem gradivu, knjiga lepo prikaže, da je veliko stvari še naprej neodkritih. Kljub več kot dveletnemu intenzivnemu profesionalnemu angažiranju avtorja pri zbiranju podatkov za to knjigo takoj opazimo, da gre za velike in izredno obsežne dogodke, ki bodo zahtevali še veliko raziskovanj, v prihodnosti, upajmo, tudi čim bolj s strani zgodovinopisne stroke. Ta se namreč še vedno obnaša, kot da najbolj grozljive teme v novejši zgodovini sploh ne bi bilo.

Slovenjgraška knjiga je tretja, ki je nastala kot rezultat občinskih komisij za popis ubitih zaradi druge svetovne vojne. Prvo so leta 1996 izdali v Cerknici, napisal jo je Stane Okoliš, drugo pa leta 1998 v Kamniku. Občini Slovenska Bistrica in Lenart sta svoje (samo) sezname objavili v občinskih zbornikih. Pet občin torej. Kaj pa druge?«

Več kot dvajset let kasneje je izjava o zgodovinarjih mila. Ti so tako rekoč povsem odpovedali. Imamo ustanovo, kjer je že osemnajst let zaposlenih veliko zgodovinarjev, ustanovili so jo zato, da bi raziskovala zločine komunizma, pa so rezultati zelo borni.

Vida Vrhnjak Duler, pobudnica občinske komisije za zamolčane žrtve med govorom ob postavitvi spominskih plošč ubitih na župnijski cerkvi v Slovenj Gradcu 17. oktobra 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Avtorjeva zavezanost resnici, ne pa komunistični dediščini

Zgodovinar Marjan Linasi (1958) je bil med letoma 1986 do 1999 direktor Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu. Leta 1985 je v soavtorstvu napisal knjigo Koroško partizansko zdravstvo, leta 1990 je izdal knjigo Antifašistično in narodnoosvobodilno gibanje slovenske mladine na Koroškem 1938–1945. Magisterij je opravit leta l 999 s temo Koroške partizanske enote ter njihovi boji in akcije.

Nato je doktoriral, doktorat pa leta 2010 izdal v izjemno zajetni knjigi Koroški partizani. Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte. Leta 2017 je izdal knjigo Koroške vojne zgodbe. Nekaj utrinkov iz let 1938–1945. Zadnja knjiga ima naslov Mežiška dolina in območje Dravograda v viharnih letih 1941–1945 in je prav tako izjemno obsežna (720 strani). Obe zadnji knjigi odlikuje avtorjeva zavezanost resnici, ne pa komunistični dediščini, kot je to pri ostalih zgodovinarjih njegove generacije. Vse tri zadnje knjige je izdala Mohorjeva založba v Celovcu.

Ivo Žajdela, Marjan Linasi, Slovenjgraške žrtve, Demokracija, 26. 6. 2002Vida Vrhnjak Duler, Pohorski poboj in poboj v Javorju, Demokracija, 14. 5. 2009

Marjan Linasi, Žrtve druge svetovne vojne na območju mestne občine Slovenj Gradec, str. 149–150

Spominske plošče ubitih med vojni in po njej oziroma komunistično revolucijo na župnijski cerkvi v Slovenj Gradcu. FOTO: Ivo Žajdela

1/14