V mislih imam Rogličevo tretje mesto na tritedenski kolesarski dirki po Španiji. Če komu zares privoščim zmago, je to on. Na dirko gre po zmago. Vse podredi temu cilju. Kadar mu uspe, nikoli ne pozabi omeniti družine, v kateri dobiva moč za dirkanje. Ko mu sreča obrne hrbet in se znajde polomljen na tleh, ne paničari. Mirno se posveti treningu in se čez čas vrne še močnejši in še bolj odločen, da se bori za stopničke.

Za ljudi, ki so tako osredotočeni na svoje delo, da zmorejo vse podrediti želenemu cilju, je največja skušnjava, da pozabijo na vse ostale vrednote. Šteje samo še tisto, kar in koliko jim služi, da pridejo do cilja. Prav zato je toliko bolj vredna Rogličeva nedvomno iskrena izjava, da je vesel zmage svojega pomočnika Kussa. Predstavljam si, da je šel v treh tednih dirkanja skozi notranje duhovne boje, ali naj napade svojega pomočnika ali naj mu pomaga do zmage. Z odločitvijo, ki jo je sprejel, je zame postal Zmagovalec z veliko začetnico. Kako težko je zmago...