Molitev, pesem, romarska občestvenost, evharistična daritev … Roška spominska slovesnost je v letu, ko se spominjamo 30-letnice slovenske državnosti, ki jo mnogi vidijo kot duhovni sad trpljenja nedolžnih žrtev medvojnih in povojnih pobojev, po lanskih omejitvenih pogojih znova zaživela v svoji prvinski razsežnosti. Zbrani pri kapeli Božjega usmiljenja pod Krenom – med njimi so bili tudi predsednik države Borut Pahor, predsednik vlade Janez Janša, ministri Matej Tonin, Helena Jaklitsch in Aleš Hojs, poslanci in poslanke državnega zbora – so v spoštljivem spominu prisluhnili tehtnim besedam prvega med somaševalci dr. Antona Stresa in predsednika Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrina.


Nadškof dr. Anton Stres FOTO: Bogomir Štefanič

Kaj vsako leto zbere romarje v Kočevskem rogu? Na to vprašanje je v uvodu mašnega nagovora odgovoril nadškof Anton Stres: najprej je to sočutje, »plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji«. Za tako sočutje v povojnem času na krajih, kot je Kočevski rog, ni bilo mesta, žal pa ga, kot je dejal roški pridigar, »tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po 76 letih lahko vse žrtve našle grob, ki bi bil primeren njihovemu neodtujljivemu človeškemu dostojanstvu«.

Razlog roških romanj je tudi solidarnost z ljudmi, ki so pretrpeli najhujšo in popolno krivico – nasilno jim je bilo odvzeto ne le življenje, temveč tudi pravica do pravičnosti; poteptana je bila temeljna etična zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže nasprotno.

Večplastne razsežnosti pobojev

Naslednje vprašanje, ki se ga je dotaknil dr. Stres, je povezano z večplastnimi razsežnostmi medvojnih in povojnih pobojev in našega odnosa do njih.

Najbolj površinska teh razsežnost je politična, ta pa tiči v dejstvu, »da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z vidika svojih političnih koristi. Nekatere ne naredijo potrebnih korakov, ker nočejo izgubiti določeno število volivcev ali pa so zabetonirane v preteklih ideologijah sovraštva in lažne propagande. Če ostanemo pri tem, ne bomo prišli daleč. Vsekakor pa to ne more biti naše stališče,« je bil jasen dr. Stres.

Druga razsežnost pobojev je moralna: v vojni pogosto utihne moralna vest; ko se to zgodi, »človek preneha biti do drugih sočlovek in postane volk«. Volčja pa je bila po nadškofovih besedah tudi ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala v Kočevskem rogu, niso bila zločin. Žal ima ta ideologija svoj daljni odmev v današnjem času – to je »sodobno sovraštvo do političnih tekmecev, ki se stopnjuje do izključevanja in ki se lahko kaj hitro stopnjuje do tiste popolne izključitve, ki se imenuje umor«, kakršni so se dogajali v Rogu.

Tretja razsežnost pri presoji med- in povojnih pobojev, ki jo je osvetlil letošnji roški pridigar, je verska razsežnost: zgodil se je greh, podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu; zgodil pa se je tudi greh, ki je ugonobil samega Božjega Sina Jezusa Kristusa. A greh v krščanstvu nima zadnje besede, zadnja je namreč beseda odpuščanja in vstajenja.


Poklon predsednikov države in vlade pri grobišču pod Krenom FOTO: Bogomir Štefanič

Koraki spravnega procesa

Na tej točki je nadškof Stres spregovoril o spravi – ne nazadnje slovesnost v Kočevskem rogu že od prve leta 1990 v javnosti imenujejo spravna slovesnost. Takšna pa ni zato, ker bi bila z eno mašo pred tridesetimi leti sprava že dosežena, saj je sprava proces, ki ima več korakov. Dr. Stres je naštel zanj najpomembnejše tri:

Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici, ki je bila pri pobojih desetletja zamolčana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena in zato omalovaževana. A resnica ima to moč, da je ni moč vkleniti, niti ji ni mogoče predpisovati, kakšna mora biti, ampak ona narekuje samo sebe.

Drugi korak spravnega procesa je pravica, ki jo roške žrtve in njihovi svojci še čakajo: »Tako dolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojen in je zarota molka tako učinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, ne smejo oziroma si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost. Vsak zločin pa poruši to varnost, red in pravičnost. Zato zločin mora biti obsojen, prav tako pa tudi ideologija, ki ga je narekovala,« je bil jasen dr. Stres.

Tretji spravni korak je odpuščanje. Prav Kočevski rog posebej kliče k razmisleku o njem: zaradi tako hudega zločina, ki si je zgodil v Rogu, ni mogoče v polnosti vzpostaviti moralnega načela pravičnosti; pravičnost namreč vključuje poravnavo, ki pa tu ni mogoča, saj mrtvim ni mogoče vrniti življenja in prav tako ni mogoče poravnati vsega trpljenje, ki so ga prestali oni in njihovi svojci.

Edini izhod v takih razmerah je po nadškofovih besedah v odpuščanju, da lahko zaživimo novo življenje in gledamo naprej, seveda pa ne na škodo resnice in priznanja zločina: »Odpustiti ne pomeni pomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločin ni zločin. Pač pa odpustiti pomeni odpovedati se vsaki maščevalnosti ter gledati naprej in ne nazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi: 'Vsak kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.'«

Iz takega odpuščanja izvira vstajenje, novo življenje, kajti novega življenja, odrešenega in osvobojenega bremen preteklosti, ni, če ni odpuščanja in sprave. Na to novo življenje, kot je v sklepu mašnega nagovora dejal dr. Stres, »Slovenija še čaka, čaka na vstajenje«. Dokler se bo namreč med nami »bohotila ideologija izključevanja in sovraštva, tudi razrednega in ideološkega, se bo tudi narodovo vstajenje v novo življenje v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju vedno znova odmikalo v prihodnost«.

Kdo so bili ti ljudje?

Osrednji govornik kulturnega programa po mašni daritvi je bil dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze (NSZ), civilnodružbene ustanove, ki so jo preživeli udeleženci demokratičnega odpora proti komunistični revoluciji ustanovili pred 30 leti (maja 1991). Eno izmed temeljnih poslanstev NSZ je avtentičen vpogled v to, kaj so ljudje, ki so se v vojni in okupaciji znašli pod komunističnim nasiljem, dejansko bili.


Dr. Matija Ogrin FOTO: Bogomir Štefanič

Kdo so torej bili ljudje, ki so se branili v letu 1942, ko je bilo samo v pol leta ubiti več kot tisoč njihovih sorodnikov, prijateljev, sosedov, in pozneje: »Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.«

Odpor proti revoluciji se v tej luči pokaže v svojem pravem bistvu: v svojem bivanjskem jedru so ti ljudje predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili: »Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti.«

To je bilo temeljno dejanje istovetnosti, ki je bilo hkrati globoka pritrditev življenju – in zgodovina je pokazala, da so ljudje, ki so sledili tej poti, čeprav so izgubili življenje, imeli prav: »Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci …«


Številno romarsko občestvo pred kapelo Božjega usmiljenja FOTO: Bogomir Štefanič

Opustitve slovenske države

A zastavlja se vprašanje: kaj je v 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori, kot je dejal dr. Ogrin, »niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali«.

Država tako za žrtve revolucije nikoli ni iz lastnega hotenja izdala mrliških listov, kar dejansko pomeni, da v 30 letih obstoja »nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve!« Država tudi nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj; nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne; nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak »je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država!«

Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je po besedah dr. Ogrina še vedno takšno: v državi Sloveniji manjka krovni zakon za področje t. i. vojne zakonodaje, »ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke«.

Edini zakon, ki na tem področju deluje, je po besedah roškega govornika Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev: omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico, je opozoril dr. Ogrin: »Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, tj. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.«

In ta poglavitni okvir je obsodba komunistične revolucije, ki bi dejansko imela vlogo mirovne pogodbe državljanske vojne, ki še ni končana in se v zadnjem času v epidemijskih razmerah morda celo stopnjuje.

Od tod spoznanje: »Če ob 30-letnici samostojne Slovenije iz Kočevskega roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo. Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.«


Na spominski slovesnosti je pel Marko Fink FOTO: Bogomir Štefanič