O poglavitnih mitih slovenskega prostora, ki so ob tegobah zadnjih let neusmiljeno razpadli, o tem, kako se zdravljenja zaradi njihovega slovesa loteva slovenska družba, pa tudi »o bistvenem in najtežjem vprašanju, kako naj bi se položaja lotili, da bi preživeli celo smrt ali dokončni beg svojih priljubljenih pravljic«, je govoril predavatelj Aleš Maver.

Aleš Maver (foto: Ksenja Hočevar)


Cankarjanski model slovenske družbe

»Trdovratnost mitološke in pravljične podstati je na Slovenskem stara stvar. Neločljivo je povezana že z modelom slovenske družbe, ki mu delovno recimo cankarjanski. Ne zato, ker bi bil Ivan Cankar njegov tvorec, marveč zato, ker je bil kljub temu, da je v svojem življenju kot pravzaprav večina med nami do danes nenačelno velikokrat pristajal na kompromise z njim, njegov najbriljantnejši kritik in avtor njegovega do danes nepreseženega opisa,« je dejal predavatelj Maver in dodal, da je Cankarjeva diagnoza relativno preprosta: »Ker se je slovenstvo oblikovalo in velikokrat proti iz zgodovinskih danosti izpeljanim pričakovanjem ohranilo ob silovitem pritisku svojega tujega sosedstva, je skepsa do »tujine«, »tuje učenosti« in »sveta« nekako vgrajena v njegove temelje. Kar je razumljivo in kot obrambni mehanizem edino mogoče.« Druga plat medalje, ki je po mnenju Mavra Cankarja bolj zmotila, je, da je ista skepsa, ki je odigrala nenadomestljivo ohranitveno vlogo za Slovence, omogočala in spodbujala specifičen proces nastajanja domačih elit. »Cankar slednje v Kurentu in drugod dokaj posrečeno imenuje bojarje, zanje pa je značilno predvsem, da jim je slovenski človek v imenu dejstva, da gre za »domače«, »narodne« elite pripravljen odpustiti precej, če ne skoraj vsega. Zanj je bistvena gotovost, da so vzvodi moči in virov v rokah »naših« ljudi, kako pa ti ljudje z vzvodi krmilijo, ga zanima bistveno manj. Takšno izhodišče se je v zadnjem stoletju po Cankarju izkazalo za odlično gojišče vzgoje za neodgovornost. In prav razpad mita o »domačih« elitah, ki so že zaradi svoje domačnosti porok zdravega razvoja, se kaže danes kot najbolj boleč. Da moramo nazaj v šolo, je predvsem zasluga bankrota cankarjanskega modela slovenske elite, ki je preživel vse siceršnje pretrese 20. stoletja.«

Stalni občutek ogroženosti

»Druga, še vedno že v cankarjanski Sloveniji zaobjeta značilnost, ki tvori konstitutivni element slovenske samozavesti,« je dejal predavatelj Maver, se napaja iz na moč podobnih izvirov. »Stalni utemeljeni občutek ogroženosti v neprijazni in močnejši okolici je narekoval počasno rast mesijanskih prvin v Slovenkinem in Slovenčevem dojemanju samih sebe. Ne le, da sta napake odpuščala voditeljem, še na celotno narodno skupnost kot kolektiv sta razširila zamisel o njeni nezmotljivosti. Da Slovenka in Slovenec na nobenem odločilnem razpotju ne zavijeta narobe, je postala dogma. Tudi slovo od nje se ob očitnih razpokah kaže tako rekoč kot nekaj nemogočega.«

Najtemnejša ura za slovenski prostor

Opremljen z nič koliko kovčki cankarjanske prtljage je po besedah Aleša Mavra slovenski prostor dočakal svojo najtemnejšo uro: »najprej z razdelitvijo po prvi svetovni vojni, nato pa z izzivom treh totalitarizmov pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Na površini je preizkušnjo zmogel. Toda nekoč bo treba povedati tudi, da ga je teža izziva skupaj s težo opisane prtljage zlomila. Ob dobrih in celo odličnih so v tej uri izstopile tudi njegove najslabše plati. A bi bila njihova manifestacija verjetno manj uničujoča in manj trajna, če se ne bi med- in povojna kalvarija zlila z obema ključnima elementoma predvojne, cankarjanske Slovenije. Če je narodna usoda v rokah narodnih, domačih elit vedno varno spravljena in če te skupaj s svojimi podaniki nikoli zares ne zgrešijo, je predstavljala izkušnja epskega državljanskega spopada med vojno strahotno interpretacijsko težavo. Kako rešiti mita in obenem biti vsaj malo blizu resničnosti?«

Povojna politična mitologija

Zaradi odgovora na zgornje vprašanje Slovenija bode v oči ne šele od včeraj, marveč tako rekoč od leta 1990, je dejal Maver, kajti »med obema skrajnima modeloma soočanja s povojno preteklostjo in poti v demokracijo, ki jima recimo »baltski« in »sovjetski«, je za svoje siceršnje okolje že od vsega začetka nenavadno blizu slednjemu.« Po nekaj drugačnih poskusih čisto na začetku demokratizacijskih procesov se je zgodovinski in družbeni konsenz na Slovenskem povsem nagnil v prid povojnemu dojemanju slovenskega prostora in povojne politične mitologije, je dejal Maver. »Če so se Latvijci, Litvanci, Madžari, Poljaki, Čehi, na svoj način celo Hrvatje in deloma Ukrajinci hitro odločili, da bodo svojo novo skupnostno zgodbo gradili na predvojni izkušnji in nastavkih, takšna možnost pri nas nikdar ni imela resnične perspektive. Deloma se da zadevo pojasniti z drugačnimi, bolj pisanimi zgodovinskimi izhodišči pri bližnjih in daljnih sosedih, čeprav ravno dokaj radikalni latvijski recept, ki je občasno šel celo na škodo znatne ruske manjšine, takšne pomisleke postavlja pod vprašaj. Verjetneje pa se tako izrazita prevlada povojne politične mitologije v javnem prostoru navezuje na nekaj drugega …«

Črno-bela mitološka razlaga »domače« elite

Maver je dal odgovor: »Izoblikovati se je morala, da bi preživel konstitutivni mit slovenstva. V trenutku, ko se je (poznejša) zmagovita stran v epskem spopadu med Slovenci odločila, da kot popolnoma dopustni gradnik v tkivo svojega uspeha vgradi zločin, se je znašla v hudem nasprotju s prejšnjimi mitološkimi predstavami.« Seveda je potrebno na tem mestu poudariti, je dejal Maver, da je bila njena odločitev sprejeta v trenutku, ko je zunanja totalitarna grožnja dosegla nikoli prej videne razsežnosti, česar ne gre nikoli izgubiti izpred oči, ne razbremenjuje pa tistih, ki so jo sprejeli, levjega deleža odgovornosti zanjo. A v pravljice zaverovani Slovenke in Slovenci so raje sprejeli in še vedno sprejemajo črno-belo mitološko razlago nove »domače« elite, po kateri so za nazaj postala nujna in odpustljiva vsa njena dejanja, medtem ko so vsa dejanja nasprotnikov za nazaj in za naprej obveljala za zavržna. Sprega »cankarjanstva« in povojne mitologije je omogočila hkratno popolno prevlado vojaške logike v javnem diskurzu, po kateri je dejstvo »zmage« hkrati že porok popolne pravilnosti slehernega dejanja v njeni službi in opravičilo za vsak korak, ki vodi v uničenje »sovražnika«.

Strahotno neravnovesje v slovenskem javnem prostoru

Posledica te mutacije mitov cankarjanske Slovenije je, kot je dejal Maver – in to je po njegovem zdaj razvidno bolj kot nemara pred leti –, strahotno neravnovesje v slovenskem javnem prostoru. »Nosilcem povojne politične mitologije je še naprej prepuščeno določanje temeljnih pojmov za zdrav družbeni razvoj, pa najsi gre za vprašanje, kaj je demokracija in kaj je fašizem, kaj je liberalno in kaj klerikalno, kakšno je pravo in kakšno sprevrženo mesto Katoliške cerkve v javnosti, in tako naprej. Seveda tudi, kaj je resnični »nacionalni interes« in kakšen je za Slovence najprimernejši gospodarski model. Iz tega izvirajoča obotavljivost slovenskih elit in posledično slovenskega prostora glede priznavanja nekaterih temeljnih dejstev in temeljnih civilizacijskih norm in demokratičnih pridobitev bi bila zabavna, če ne bi iz groteske že prešla v tragedijo.«

Vera v pota in stranpota domačih bojarjev

Potemtakem niti ni čudno, je nadaljeval Maver, da je bil odziv slovenskega človeka na domala samosesutje bistvenih mitov tak, kot je bil. »Čeprav so zadnjo »slovensko jesen« mediji tako rekoč v enem zboru - nekaj redkih drugačnih glasov je pod težo te enostranskosti povsem spregledalo resnično obstoječe nezadovoljstvo ljudi v ozadju vsaj mariborskih vstaj - razglašali za nič več in nič manj kot pristno revolucijo, ni domala noben transparent postavljal pod vprašaj pravljic in mitov.« Velikokrat ponovljena zahteva po »zamenjavi vseh elit« se je po mnenju Mavra v praksi hitro razblinila v frazo, namenjeno zamegljevanju dejstva, da je šlo za željo po zamenjavi zgolj določenih predstavnikov elit. V zadnji etapi so dobili protesti celo povsem sovjetski obraz in s tem potrdili strateško usmeritev naše družbe v vsem obdobju po osamosvojitvi in demokratizaciji … Vera v pota in stranpota domačih bojarjev pri upravljanju z narodnim bogastvom je na koncu ostala enako neomajana kot v svetu Cankarjevih dram.«

Katoličani lahko prevesimo tehnico stran od sovjetske Slovenije

Da mora za Katoliško cerkev ali vsaj za njeno hierarhijo, pa tudi za številne katoličane v slovenskem prostoru veljati, da niso spremenjenih razmer izkoristili nič bolje kot družba v celoti, je dejal predavatelj. »Iskrene želje, da bi se soočili z miti in pravljicami, h katerih genezi so v preteklosti marsikaj prispevali, ni bilo nič več, naslanjanje na tiste sile, ki so spričo povojnega monopola obdržale realno moč, pa je večino časa potekalo nemoteno ne glede na deklarativne izjave. Še celo več, prav jedrnim privržencem namenjeno nastopaštvo brez resnične vsebine, tako značilno za pozna devetdeseta leta in prva leta našega stoletja, je ohranjalo podobo sovražnika in ključni kulturnobojni mit o katolištvu kot najmočnejši zaviralni sili zdravega razvoja farovža rešenega slovenstva, kar naj bi mu omogočila revolucija. Na čereh vsesplošnega razbijanja mitov se je sicer razbil tudi konstitutivni mit dobršnega dela katoliške skupnosti na Slovenskem, češ da bo ekonomska podstat, ki je po vojni umanjkala, dovolj za delanje čudežev in preobrazbo družbe. Pokazalo pa se je tudi, da katoliška skupnost ne idejno, ne organizacijsko in ne kadrovsko ne more biti več nosilka procesa očiščevanja prostora, tako obremenjenega z neravnotežjem in prevlado povojne politične mitologije. Povedano kajpak ne pomeni, da je zaradi tega razbremenjena sleherne odgovornosti. Kje pa. Katoličani, ki sta jih notranji razdor, začet vsaj že v prvih desetletjih 20. stoletja, in medvojna in povojna katastrofa iz odločilnega spremenili v marginalnega igralca na javni sceni, še vedno lahko prevesimo tehtnico stran od »sovjetske« Slovenije,« je dejal Maver in dodal, da je pogoj za to dosledno slovo od mitologije. »V zadnjih dveh desetletjih je bilo z njo preprosto sklenjenih preveč kompromisov in preveč je bilo strahu, da bi z drugačnim razumevanjem nekaterih temeljnih civilizacijskih pojmov bodli v oči.« Pastoralni pomislek, ki je bil pri mnogih iskreno v ozadju, češ da bi si s postavljanjem povojne politične mitologije in njenih aksiomov pod vprašaj zaprli pot do dobršnega dela Slovencev, je lahko pri »ponavljanju razreda« kot se je izrazil Maver, celo koristen. »Dejstvo je namreč, da bo treba ob nujnem odpravljanju mitoloških predstav nekoč v prihodnosti najti način, kako sočasno ne pohoditi ljudi iz tega prostora, ki so nanja tako ali drugače navezani. Morda bo z razblinjenjem njenega lastnega mita katoliška skupnost v prihodnje tudi vsaj za odtenek manj istovetena s sebi pripisano vlogo v tradicionalnem kulturnobojnem imaginariju.«

Miselno moramo postati civilisti

Maver je sklenil z za marsikoga heretičnim opozorilom na Vojnovićev roman Jugoslavija, moja dežela. Tudi sam je, ko ga še ni prebral, njegovo ovenčanje s tako rekoč najvišjo slovensko literarno nagrado razumel kot izrazito provokacijo in še en dokaz, kako strahotno neravnovesje vlada v našem prostoru. »Vendar Goran Vojnović, celo kljub temu, da v romanu skoraj ni likov Slovencev, ki ne bi bili odlitki nekega kalupa, ampak ljudje iz mesa in krvi, govori o bistvenem problemu sedanjega slovenstva,« je dejal Maver in razložil: »Kako sprejeti to, da je nekdo, ki te kot otroka ni nikoli udaril, ti vedno kupil figurico in jo prodajalcu radodarno preplačal, v nekem drugem življenju zakrivil nepredstavljive stvari, ob katerih zaledeni kri. Kako to povezati? Kako jasno odkloniti njegov zločin in ga imeti še naprej rad v tistem, kar o njem govori osebna izkušnja? V bistvu je to vprašanje, na katerega mora ob poslavljanju od mitov še marsikdo v našem prostoru odgovoriti na osebnem, kot skupnost pa se moramo s tem soočiti na kolektivni ravni.« Doslej je bila po mnenju Mavra formula preprosta: »resnično izkušnjo smo stilizirali v kolektivno pravljico in zanjo žrtvovali prenekaterega posameznika, ker nismo znali delovati v svetu, kjer očetje niso tudi heroji. Jugoslavija, moja dežela seveda ne ponudi recepta, ker ga bržkone niti ni moč ponuditi, a jasno pokaže vsaj to, da lahko prvo preživi brez drugega. A za to spoznanje moramo miselno najprej postati civilisti.«