Foto: Tatjana Splichal

V pripravah na volitve ste državljane že februarja letos povabili, naj vas opozorijo na »1000 neumnosti«, ki bi jih veljalo odpraviti. Kakšen je bil odziv na to pobudo?
Izredno dober! Državljani so na podlagi lastnih izkušenj ugotovili, da je v Sloveniji ogromno birokratskih neumnosti. Kot država smo izredno zbirokratizirani, ujeti v preveč predpisov, ki so pogosto neživljenjski, sami sebi namen. Kot da si je skoraj vsak uradnik izmislil svoj predpis, da bi upravičil svoje delovno mesto. Prva od nalog, ki so nam jo državljani poverili že s to anketo, je, da je treba zmanjšati število predpisov in državo približati resničnemu življenju.

Ali lahko v ta okvir umestimo tudi vladavino zadnjega mandata?
Res bi jo lahko videli kot eno izmed birokratskih »neumnosti«, predvsem pa jo moramo videti kot štiri leta zamujenih priložnosti za slovensko državo. Pred štirimi leti smo sicer slišali številne obljube, zaveze, sklicevanje na nekakšno nadmoralnost, boj proti korupciji, pregledno kadriranje … In kaj se je izkazalo? Da so bile to zgolj visokoleteče besede, ki so takrat sicer pritegnile volivce, zdaj pa je mogoče empirično dokazati, da je od tega ostalo bore malo ali pa celo nič.

V čem predvsem vidite zamujene priložnosti?
Pa saj ni zaživela nobena od obljubljenih reform, in to ob takem številu poslancev, ki je vladi omogočalo, da bi storila marsikaj za dobro ljudi! Tako pa lahko le ugotavljamo, da smo državo v tem času nominalno dodatno zadolžili za tri milijarde; da nismo bili uspešni pri črpanju evropskih sredstev, čeprav se finančna perspektiva 2014–2020 bliža koncu; da se nadaljuje ali celo stopnjuje mačehovski odnos do lokalnih skupnosti in slovenskega podeželja … Lahko bi pravzaprav našteval v nedogled. Res štiri leta, ko smo izgubili ogromno priložnosti.

Kateri so ključni koraki, ki bi jih morali narediti, da bi se od »neumnosti«, ki so jih opazili državljani in tudi vi v stranki, obrnili k »zdravi kmečki pameti«?
Te korake smo strnili v program dobrega gospodarja, ki temelji na treh ključnih pojmih: sobivamo varno, znamo gospodarno, delujemo lokalno.
Pomembno je, da se državljanke in državljani v svoj državi počutimo varne. Tu se navezujem na migrantsko krizo, ki prav v teh dneh žal znova dobiva pospešek z ilegalnimi migracijami. Če spomnim: SLS je bila ob prvem valu prva, ki je zahtevala postavitev ograje na slovenskih mejah. V tistem času smo v Ljubljani pripravili tudi prvi protestni shod – predvsem zato, ker smo ljudi želeli ozavestiti, da ti, ki prihajajo, prihajajo iz drugega vrednostnega sistema od tega, po katerem živimo v tej državi. Prav in lepo je, da ljudem v stiski pomagamo, a tistim, ki so res v stiski, resničnim beguncem. Pravi begunec se sicer ustavi v prvi varni državi, dogajalo pa se je, da so ljudje prepotovali nekaj varnih držav, kar dokazuje, da gre za ilegalne migracije, ki imajo morda drugačna ozadja in interese, tudi vrednostno spreminjanje Evrope. Za nas je Evropa postavljena na krščanskih temeljih, živeti želimo po našem sistemu, sistemu demokracije, in to želimo zapustiti našim zanamcem. Zato, če sem neposreden, zavračamo uvoz šeriata, burk in podobnega.

Dotakniva se še drugih dveh programskih točk.
Programska zaveza delujemo lokalno ponazarja naše prizadevanje za enako kakovostno življenje tako na podeželju kot v mestih.

Kako bi to dosegli?
Preprosto: z decentralizacijo. V zadnjih štirih letih smo bili priče ravno obrnjenemu procesu, izredno močni centralizaciji. Na podeželju se ukinjajo pošte, izpostave upravnih enot, policijske postaje … Vse to se je centraliziralo v nekaj okoljih. Kaj to pomeni? Nič drugega kot siromašenje in manjše razvojne možnosti slovenskega podeželja. Ko iz manjših občin, s podeželja izginjajo te funkcije, tudi investitorji v takih okoljih več ne vidijo pravih priložnosti, zaradi česar ni delovnih mest. Hitro se znajdemo v začaranem krogu, ko gredo stvari s slabega na slabše, kar lahko vodi v katastrofo. Če je kaj dobro uspelo v tej državi, je bila to reforma lokalne samouprave. Skozi več občin smo v preteklih letih državo veliko bolj enakomerno razvijali, kot bi jo brez njih. V SLS zato jasno povemo: Slovenija ni samo Ljubljana! Nič nimamo proti, da se normalno razvija glavno mesto, a ne na račun podeželja in drugih mest. Želimo, da država z enako pozornostjo gleda na vsa območja.

Ostaja nam še zaveza o gospodarnem ravnanju.
Tu začenjamo pri samih sebi: v SLS znamo gospodarno tudi zato, ker smo najprej uredili lastne finance, kar potrjuje pozitivno mnenje računskega sodišča. Prepričan sem: če pri sebi nimaš urejenih stvari, boš težko dobro gospodaril na lokalni ravni, torej z občinskim denarjem, še teže na državni ravni z državnim denarjem! Bom kar konkreten: če pogledamo stranko Socialnih demokratov, hitro ugotovimo, da za njihovimi volilnimi kampanjami ostajajo neporavnani dolgovi, da ima stranka slabo finančno stanje … Od kod torej misel, da bi lahko bili pri skupnih stvareh dobri gospodarji, če pa so že pri svojih izredno slabi?!

Prav v Slovenskem času je dr. Drago Čepar, tudi član SLS, kot ključno volilno temo izpostavil pereče demografsko vprašanje. Ali je to tudi za vas pomembno vprašanje? Kako bi se ga lotili?
Demografsko vprašanje je res izredno pomembno, česar se v stranki dobro zavedamo. Na tem področju smo zamudili kar nekaj desetletij predvsem zaradi napačne družinske politike. V SLS ne govorimo o tem, da bi dali neposredno nekaj denarja za vsakega novorojenega otroka, zagovarjamo pa rešitve, ki bi predvsem omogočale vzpostavitev spodbudnega gospodarskega okolja, v katerem bi se ustvarjala dodana vrednost. Tako ustvarjamo denar, ki ga lahko v naslednjem koraku delimo, da bo osnovna šola res brezplačna, kar naj bi sicer že bila, pa ni; da bodo imeli starši ugodnejše pogoje za varstvo otrok v vrtcih … Zlasti pa morajo mladi dobiti delo, kajti le tako dobijo možnost, da si ustvarijo družino, da z nakupom ali najemom rešijo stanovanjsko vprašanje, da se laže odločijo za otroke. V tem okviru tudi jasno povemo, da je ohranjanje naroda vrednota, za katero si v SLS ves čas načrtno prizadevamo. Žal pa so večji del poosamosvojitvenega obdobja vladale leve vlade, ki niso imele posluha za slovenske družine. V SLS nikakor ne nameravamo problema demografije reševati z njihovimi vzvodi – z migracijami. To je past levičarjev. V Slovenijo bi naseljevali ljudi z drugačnimi vrednostnimi sistemi, ki pa imajo visoko rodnost.
Če se na tej točki dotaknem tudi delovnih migracij. V SLS smo prepričani, da bi bila potrebna sprememba zakona o tujcih. Dogajanje v Velenju, Celju in še nekaterih drugih mestih opozarja na primere Albancev, ki v Slovenijo vozijo cele družine, da potem na račun slovenske sociale dobivajo otroške dodatke. Pri tem se dogajajo res nerazumljive stvari, ko država, upravne enote dopuščajo, da je na enem naslovu prijavljenih tudi 50 ljudi. Ko pa so pri nas jasna merila glede stanovanj: da lahko npr. na 45 kvadratnih metrih živijo trije ljudje, na 60 štirje … Tukaj pa si dovoljujemo neverjetne stvari. Tudi to je izraz zgrešenosti dosedanje politike, ki jo je nujno treba spremeniti.

Zagovarjate tudi spremembe v izobraževalnem sistemu?
Nujne spremembe! Učni programi so se napolnili z ogromno balasta, učencem in dijakom pa ne damo jasnega in uporabnega znanja. Zato smo se v stranki zavezali, da bomo ukinili domače naloge. Mladi osem ur delajo v šoli, sledijo obšolske dejavnosti, nato še domače naloge. Sami si želimo osemurni delavnik, od otrok pa pričakujemo 16-urnega?! Vse naloge naj opravijo dopoldan v okviru šolskega sistema, popoldan pa jim moramo pustiti uro ali dve za normalen razvoj, da lahko vzamejo žogo ali gredo v glasbeno šolo.

Dotakniva se še področja davkov. Že dalj časa so »v zraku« pobude, da bi prihodkovno stran javnih financ okrepili z davkom na nepremičnine, do katerega je bila SLS v preteklosti zelo kritična. Kakšen je sedanji pogled na te pobude? Ker pa se pogovarjava za katoliški tednik, me zanima tudi, kako gledate na pobude, da bi v ta davek zajeli celo cerkve, župnijske prostore, prostore za Karitas, za cerkvene pevske zbore?
Že pri prvih poskusih uvedbe je bila SLS ena izmed pobudnic za ustavitev davka na nepremičnine. Tudi zdaj nasprotujemo vsakim novim obdavčitvam. Z davkom na nepremičnine bi soglašali le, če bi zamenjal nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, da bi torej še naprej ostal izvirni prihodek občin, da se v primerjavi s tem nadomestilom ne bi zviševal. Saj se spomnite zgodbe o prvem poskusu uvedbe nepremičninskega davka: država si je skušala enak delež, kot ga je odredila občinam, vzeti zase, pri čemer je del denarja občinam celo skušala vzeti. To je bil izredno nekorekten poskus takratne vlade, ki jo je vodila Alenka Bratušek. Pri tej davščini SLS zagovarja še nekaj: poleg tega, da mora biti v pristojnosti občin, mora biti tudi instrument aktivne zemljiške politike. To pomeni, da morajo občine imeti možnost, da suvereno odločajo o tem, ali bodo na primer neki trgovski center obremenile krat 5 glede na izhodiščno točko, neko proizvodno dejavnost, ki bi v kraj prinesla delovna mest, pa krat 0,5.
No, najbrž je iz vsega tega že razviden odgovor tudi na vaše dodatno vprašanje: ne vidimo nikakršne potrebe po obdavčevanju cerkva, župnišč in drugih podobnih prostorov, ki ste jih omenili.

Program stranke med ključnimi izzivi, s katerimi se sooča slovenske družba, prepoznava tudi še vedno nedokončano ali pa vsaj nedosledno tranzicijo iz nekdanjega totalitarnega sistema v sodobno demokratično družbo. Katere so tiste usedline nekdanjega, ki zavirajo sedanjost?
Ljudje še vedno nimajo ekonomske svobode. Ekonomska svoboda pomeni, da lahko ljudje normalno preživijo, ne pa da 280.000 ljudi živi pod pragom revščine. Najbrž se sprašujete, kaj ima to opraviti s preteklostjo. V času tranzicije, ki je bila v 90. letih in tudi pozneje po mojem prepričanju zelo nadzorovana, država preprosto ni doživela tistega očiščenja, ki bi ga morala, da bi se svoboda razmahnila na vseh ravneh. Ne nazadnje govorim iz izkušnje lastne stranke, ki se je morala prenoviti, rešiti bremen preteklosti, da z novo močjo vstopa v javni prostor. Država tega na svoji ravni ni naredila. Poglejmo samo sodstvo, ki je bolj ali manj ostalo takšno, kakšno je bilo, ko je sodilo po čisto drugih merilih, kot naj bi veljala v demokratični družbi. Poglejmo tiste, ki so po idejah največji levičarji, po kapitalu pa največji desničarji – izkoristili so luknjičav sistem, da so izvedli proces tajkunizacije. Politika prav zaradi usedlin preteklosti tu ni odigrala tiste vloge, ki bi jo morala, da bi izvedli privatizacijo na pregleden, pošten način, ne pa da smo dovolili, da so nekateri hazardirali s slovenskim premoženjem. Posledica tega hazarda pa je, da so nas tisti, ki so bili nekoč za nami, Hrvati in še kdo, na koncu pokupili.

Tudi SLS se je v preteklosti pridruževala glasnikom t. i. nacionalnega interesa, ki se je potem po pravilu izkazal za interes tranzicijskih elit. Kaj je torej za današnjo SLS nacionalni interes?
Vsekakor ne tisto, kar je bilo v preteklosti, na kar upravičeno opozarjate. Nacionalni interes SLS, ki jo z ekipo vodim zadnja tri leta in pol, je predvsem slovenski narod. Z marsikom smo se v stranki zaradi tega tudi razšli. Jasno vidimo lastne napake in vemo, da marsikaj ni bilo idealno, kar tudi priznamo. A smo se iz tega tudi veliko naučili.
Pojem nacionalnega interesa je bil praviloma povezan z odločitvami v gospodarstvu. Zagovarjamo socialno tržno gospodarstvo, bolje rečeno: pošteno tržno gospodarstvo, kjer vsi deležniki korektno sodelujejo med seboj, kjer so delavci primerno plačani in ne v velikem deležu na minimalnih plačah. V programskem naboru imamo gospodarske ukrepe, ki bi to omogočili, npr. znižanje davčnih obremenitev plač, torej višjo neto in nižjo bruto plačo, kar pomeni, da bodo ljudje imeli na razpolago več denarja in bodo z večjo porabo polnili proračun. Glede podjetij v državni lasti je naše stališče jasno: naj dobijo odgovorne lastnike, seveda po pošteni ceni, ne pa pod mizo. V državni lasti ali v lasti lokalnih skupnosti naj ostanejo gospodarske javne službe, ki se ukvarjajo z vodo, odpadki, pa tudi strateška infrastruktura, kot so recimo železniški tiri.

S kom bi si želeli uresničevati vse te in še kakšne ukrepe?
Želimo jih uresničevati v razvojni vladi. Sam bi si želel desnosredinsko vlado. Iskreno upam, da bodo volivke in volivci prepoznali prelomnost časa in podrli takšno razvojno vlado. Vsaj v razvitih demokracijah volivci običajno poskrbijo za cikličnost: nekaj časa vladajo desnosredinske vlade, ki ustvarjajo in dobro gospodarijo, nato pridejo leve stranke, ki, povedano po domače, ustvarjeno zapravljajo. Slovenska državnost takšne cikličnosti sicer še ne izkazuje, a po mojem je res nastopil skrajni čas, da začnemo dobro gospodariti, kar pomeni, da je nastopil čas za razvojno, desnosredinsko vlado. Si pa SLS glede na volilne izide ne zapira vrat sodelovanja – v ospredje ne postavljamo stranke, temveč državo. Če bi bilo mogoče v kakršni koli kombinaciji program SLS v primernem delu zagotoviti, bi bil mogoč vstop tudi v kakšno drugo vlado. A najbrž bi bilo to zelo težko, ker od določenih načel, ki smo jih zapisali v program, ne bomo odstopili.

Te dni ste praznovali 30. obletnico ustanovite Slovenske kmečke zveze, predhodnice današnje SLS. Skoraj toliko dolgo ste tudi sami bolj ali manj aktivno v strankarski politiki. Katere izkušnje iz časov demokratizacije bi danes prišle prav desnosredinski opciji, za katero želite, da prevzame odgovornost za državo?
Čas demokratizacije je bil prav poseben čas, čas z močnim nabojem. V Unionski dvorani v Ljubljani so bili 12. maja 1988 pri ustanavljanju Slovenske kmečke zveze zbrani, kot sam pravim, prvi pravi vstajniki, da so dotedanji enopartijski sistem obrnili v slovensko demokracijo. Njihove odločitve niso bile prav nič preproste. Tvegali so, da jih bodo zaprli, a so imeli izredno korajžo. Verjetno je takšno korajžo treba pokazati tudi na tokratnih volitvah. Desnosredinske stranke smo jo že pokazale s srečanjem, ki ga je naš Inštitut dr. Antona Korošca marca priredil v Celju, kamor sem povabil vse predsednike teh strank. Podobno mi je uspelo že pred dvema letoma ob migrantski krizi, ko smo skupaj nastopili Ljudmila Novak, Janez Janša in jaz. Zdaj smo bili znova za isto mizo vsi akterji slovenske pomladi in smo tako slovenski javnosti dali jasno sporočilo, da slovenska desna sredina ni skregana, da zna sodelovati. Takšno sodelovanje z Janezom Janšo je recimo že dalo dobre rezultate pri posrednih volitvah v državni svet, kar upravičeno lahko vidimo kot dobro uverturo v državnozborske volitve. Upam, da bomo prepričali takšno večino slovenskih državljank in državljanov, da bo mogoče sestaviti desnosredinsko vlado, če bo kaj manjkalo, pa pritegniti enega od tistih, ki bodo razumeli, da je prišel čas za razvojno vlado.

Povedano pod črto: zakaj se SLS po izpadu pred štirimi leti mora vrniti v slovenski parlament?
Ker brez SLS ni desnosredinske vlade in ker je brez SLS državni zbor gluh za določena vprašanja. Mnogi župani, ki niso naši člani, mi pravijo, da v parlamentu zelo pogrešajo SLS, saj v njem v zadnjem sklicu ni bilo zagovornice lokalnih interesov, podeželja, kmetov, družinskih kmetij … Po domače povedano: v državnem zboru je bilo premalo zdrave kmečke pameti.