Marta Milena Keršič iz Šentjošta nad Horjulom, sicer sodelavka Študijskega centra za narodno spravo, je pred roškimi romarji opozorila na na videz nepremostljivo narodovo razdeljenost, ki jo lahko ponazorimo tudi s tem, da »se eni zbiramo v Kočevskem rogu, drugi v Stožicah«.

V nadaljevanju objavljamo celoten govor Marte Milene Keršič

»Prebiram dnevno časopisje, poslušam radio, gledam televizijo. Dan za dnem me zasipajo z raznimi seznami. Seznam politikov, ko so bili deležni poceni letalskih kart, seznam upravičencev do visokih bančnih kreditov, prejemnikov privilegiranih borčevskih pokojnin, tajkunov, ki so si nepošteno prigrabili premoženje, prebiram o neenakih merilih v slovenskem pravosodnem sistemu, o neverjetnem medijskem odzivu ob nastopu partizanskega pevskega zbora v Stožicah.

Zdi se mi, da prihajam iz nekega drugega sveta in nisem članica te družbe. Ob vseh teh novicah se počutim odmaknjeno, ponižano, manjvredno, zazrto v preteklost, neprilagojeno času in prostoru, ki me obdaja, skratka drugačno. In res sem. Kajti …

Moj seznam je precej drugačen od zgornjega. 5 mojih stricev, atovih bratov je zapisanih na seznamu 165 umorjenih med in po drugi svetovni vojni v Šentjoštu nad Horjulom. Dom njihovih posmrtnih ostankov mi ni znan. Stari ata po mamini strani je še vedno na seznamu vojnih zločincev, kamor ga je povojna oblast zapisala leta 1945. Dve teti in stric so na seznamu beguncev, ki so morali istega leta zapustiti domovino in si poiskati nov dom v severni Ameriki in Argentini. Ata, ki se leta 1947 ni vpisal med pionirje, je v osnovni šoli Šentjošt ostal na seznamu tistih otrok, ki se niso smeli igrati z žogo, niso dobili boljše malice in niso bili deležni mednarodne pomoči. Mama je zabeležena na seznamu učencev, ki so imeli leta 1952 v spričevalu oceno iz vedenja štiri (kar je bilo za tiste čase velika sramota) in to samo zato, ker so se udeležili procesije sv. Rešnjega telesa. Šentjošt je bil po vojni na seznamu vasi, ki so morale biti izbrisane. Lansko leto, ko je bila v Šentjoštu spominska slovesnost ob 70. letnici ustanovitve vaške straže, in smo tam zapeli nekaj domobranskih pesmi, so si nas nekateri novinarji in komentatorji pošteno privoščili in nas ponovno postavili na seznam izdajalcev, kolaboracionistov in tistih, ki sodelujejo z okupatorjem.

Kot da Slovenija živi dvotirno življenje, življenje dveh seznamov, od katerih gre vsak v svojo smer.

Odgovor na vprašanje od kdaj, kdo in zakaj so nas začeli v Sloveniji deliti na vaše in naše, je jasen. Sprevržena in v svojem bistvu proti človeku obrnjena ideologija, ubesedena in organizirana po navodilih iz Moskve, v KP Slovenije in preko nje v OF, je leta 1941 z ustanovitvijo VOS in z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda ustvarila takšne pogoje, da je bil vsakdo, ki se ni podredil ravnanju OF, kot izdajalec kaznovan s smrtjo ali je bil podvržen nasilju. Svojega programa se je partija jasno in temeljito držala. Med ljudstvo je zasejala strah, razdor in delitve, ki nas še vedno obvladujejo.

Pred menoj se kot v filmu zavrtijo številni umori med vojno, strahoviti povojni masaker, zaplembe premoženja, povojni sodni procesi, desettisočglava množica beguncev, taborišča, zatiranje kmetov, izobražencev, obrtnikov, umetnikov, duhovnikov, neenaki pogoji za šolanje in zaposlitve, nadzori udbe, omejena pravica do svobode gibanja, mišljenja – skratka neskončni seznami … izbrisanih, umorjenih in ponižanih.

Ostaja vprašanje, kako naprej, kako ven iz tega pekla norosti, ki nas Slovence duši in oklepa tudi danes. Odgovor ni enostaven in jasen. Gre za proces, številne procese, ki jih mora izpeljati pravnadržava, zgodovinopisje, psihoterapija, teologija, umetnost in druge znanosti. Slovenska država brez jasnega vpogleda v to, kaj se je nekoč dogajalo in brez soočenja z zgodovinsko resnico, nima prihodnosti. Prepričana sem, da je med nami dovolj ljudi, ki zmorejo z zdravo pametjo opraviti to delo. Vsakega izmed nas čaka naloga, da smo glasniki resnice. Da smo luč na gori. Da smo sol in kvas. Naj se nas sliši – tudi mi smo tukaj in še dolgo bomo!

Kaj lahko, moram in bom ob tem storila jaz? Nič velikega in odločilnega, nič revolucionarnega. Moja naloga je, da delam in verjamem. Svojim trem hčerkam s ponosom govorim o pogumnem in mučeniškem boju mojih petih stricev domobrancev. O moji stari mami, Snopkovi Julijani, ki kljub izgubi petih sinov nikoli ni govorila o maščevanju. Pripovedujem jim zgodbo moje vasi. Pripovedujem jo tudi komu drugemu, ki me je pripravljen poslušati. Vem, da so iskanje resnice, pošteno delo in skrb za drugega temelji za življenje v sožitju, za varno prihodnost Slovenije, za spravo in mir.

Na pot, po kateri hodim, so pred menoj stopili že moji starši in stari starši. Učili so me, da se ne smem bati, da si moram z besedami in dejanji prizadevati za širjenje resnice, da moram znati sprejemati, odpuščati, a hkrati ostati zvesta svojim vrednotam in idealom. To je dediščina, ki sem jo prejela in jo želim prenašati naprej, ker sem soodgovorna za to, da je Slovenija svobodna in demokratična država. V to trdno verjamem, saj kljub vsem poskusom, da bi Šentjošt v času komunističnega totalitarizma zadušili, danes še vedno v polnosti cveti.

Verjamem, da bo resnica iz naših ust postopoma premagala vse laži, ker je ljubezen močnejša od sovraštva. Kraji, kot so Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog nas zbujajo iz otopelosti. Verjamem v blagoslov slovenskih mučencev, ki so naši priprošnjiki pri Bogu in hvala vsem vam, ki ste se danes prišli poklonit njihovemu spominu in trpljenju, ki mora roditi sadove in spravo za vse nas. Hvala.«